Rok Klemše je bivši sodelavec portala Rockline.si, pričujočo tridelno reportažo pa je zapisal za oba portala.

Lepo, sončno sobotno dopoldne je bilo kot nalašč za sprehod po Stykkishólmurju z novinarjem in sociologom Arnarjem Eggertom Thoroddsenom, ki je delil zgodbe, anekdote in zgodovine islandskega metala. Da je Stykkishólmur pravo malo metalsko mesto, kaže tudi cerkev Stykkishólmskirkja z obliko vikinškega drakarja, ime zaliva pod cerkvijo pa je prav tako metalsko – Maðkavík ali »Zaliv črvov«. Da festival živi z mestom, priča lepa poteza organizatorjev, ki so sicer zaprto tonsko vajo Sólstafir odprli izključno za mestne otroke in tako že pridno skrbijo za festivalski podmladek.

Deathcorovci Devine Defilement so brez dvoma ena bolj aktivnih islandskih zasedb, ki pogosto nastopa tudi zunaj islandskih meja. Sicer imajo za seboj že štiri studijske albume; zadnji Ruthless je izšel lani. Čeprav nisem fan žanra, ki ga izvajajo Devine Defilement, so v živo prepričali s hudičevo energičnim nastopom, ki sta mu kraljevala kar dva dinamična vokalista (tako ne manjkajo niti globok grlen krulež in »bree-bree« trenutki niti obvezni »pig squeali«). Tudi sicer se na daleč vidi, da ima band za seboj konkretno koncertno kilometrino, saj so uigrani v nulo, njihov nastop pa izdelan in kvaliteten.


Podobno velja za heroje islandskega power metala Power Paladin, ki jih je že za prvenec With the Magic of Windfyre Steel (2022) izvohala založba Atomic Fire in izstrelila med vzhajajoče upe žanra. Power Paladin igrajo klasičen power metal (beri: DragonForce, Rhapsody of Fire, Gloryhammer ipd.), ki je poln zgodbic o zmajih, mečih, čarobnih deželah, vitezih in gradovih. A to delajo na tako visokem nivoju, da izpadejo prav simpatično. Kar mi je pri Power Paladin blazno všeč, je to, da premorejo zdravo mero samoironije in se iz prej naštetih power metal klišejev mestoma tudi malce norčujejo. Power Paladin so ob bučni podpori domače publike zdrveli skozi komade obeh albumov, med publiko zmetali obvezne napihljive meče in z gosti (pevko, trolom in vokalistom grobega vokala) še popestrili svoj energičen nastop. Plus za videz pevca Atlija, ki je bil s frufru pričesko in pajkicami z zebrastim vzorcem na daleč kot izrezani Bruce Dickinson v osemdesetih.


Švedsko okupacijo zadnjega dne festivala je začel kultni crust/d-beat/punk band Skitsystem, ki sta ga leta 1994 ustanovila Fredrik Wallenberg in Tomas Lindberg – Tompa. Zanič sistem (kar v prevodu pomeni ime banda) je na Islandiji nastopil prvič in brez dvoma bo ostal v lepem spominu, saj ni poskrbel le za kaotičen, brezkompromisen šus, temveč tudi za neizprosno družbeno kritiko in verjetno najbolj ganljiv trenutek celotnega festivala, ob katerem so se orosile oči tudi največjim gorostasom med islandskimi Vikingi. Fredrik je komad Evig vinter namreč posvetil spominu na otroka najboljšega prijatelja, ki je storil samomor (pri čemer ga je prav Fredrik spustil z vešal), ter ob tem opozoril na stiske otrok in porast samomorov v nordijskih državah. Poleg tega je komad posvetil legendarnemu Tompi in povedal, da Skitsystem brez njega nikoli ne bi obstajali. Cmok v grlu. V slabi uri so poskrbeli za bržda najbolj kitarsko-švedsko-žmohten in nadzvočno hiter nastop na festivalu, kronan s Fredrikovim surovim kričanjem. Bonus pohvala za Fredrika, ki je bil pozneje tudi eden izmed najbolj aktivnih mosherjev med nastopom The Haunted ter vmes spontano in s širokim nasmehom talal objeme ljudem v publiki. Legenda!

Zame eden najtežje pričakovanih trenutkov festivala, če ne celo najtežji, je bil nastop velikanov (islandskega) black metala Misþyrming, ta hip ene najboljših (če ne celo najboljših op. a.) black metal zasedb. Fante smo prvega dne že videli v sklopu Sventevith, pa naslednjega dne v death metal obliki kot Barnaveiki, tretjega dne pa je končno le prišla na vrsto glavna glava troglave zveri! Misþyrming so na oder prispeli ob zvokih instrumentala Hælið z albuma Algleymi, nato pa publiko potegnili v neizprosen vrtinec surove energije, ki je vase posrkal vse kot črna luknja. Misþyrming so izkušnja v živo, ki jo je težko ubesediti, saj s svojim brezkompromisnim pristopom ustvarijo prav posebno atmosfero, ki ji ni para. Zaradi brezhibne predstave banda namreč kot vulkan izbruhne agresivna, kaotična in surova energija, ki jo presekajo izvrstne solaže in nekoliko bolj melodični ter katarzični deli, ki krasijo predvsem komade z albuma Algleymi. Intenzivno izkušnjo, ki jo Misþyrming pričarajo v živo, še nadgradi vokalni napad vseh treh vokalistov, ki mu kraljuje živalska predstava frontmana Dagurja. Misþyrming je brez dvoma band, ki na odru da resnično vse od sebe. Nič drugače ni bilo niti na Sátan 2026 in njihov nastop je na vrhu zame letos videnih koncertov. Nikar jih ne zamudite 20. 10. 2026, ko skupaj z Owls Woods Graves obiščejo Orto Bar!


Skoraj tako težko pričakovani so bili zame tudi tuji headlinerji zadnjega dne festivala, švedski death/thrash veljaki The Haunted. Lani so se po več letih studijske tišine vrnili med žive z izvrstno ploščo Songs of Last Resort, ki brez dvoma sodi med njihove boljše izdaje. The Haunted so oder zavzeli kot tornado in s huronskim Warhead v hipu na svojo stran pridobili publiko, ki je bandu vračala z neprestanim moshanjem. The Haunted so leta 2026 v izredni formi, kar se je pokazalo ob izjemni zvočni sliki in nadgradilo s čudovito rabo luči, Švedi pa se niso ustavljali in so nizali rušilec za rušilcem. Odlično je bil razpoložen predvsem frontman Marco Aro, ki je bil s publiko vidno zadovoljen, vrnil pa ji je z zanesljivo vokalno predstavo in energičnim povezovanjem ter plutjem med novimi komadi in klasikami. Tako energična predstava je bila kot nalašč za »zaključek« festivala (čisto pravi je sicer pripadel mnogo bolj katarzičnim in introspektivnim Sólstafir), saj je bil odlično izveden death/thrash napad Švedov pravo poživilo. Izkušnjo je malenkost skazilo le grenko spoznanje, da so na odru in pod njim pravzaprav celotni At the Gates (brata Björler in bobnar Adrian Erlandsson igrajo v The Haunted, kitarist Martin Larsson pa v Skitsystem), le Tompe žal ni več med nami.

Čast zaključiti Sátan 2026 je pripadla domačim junakom in verjetno enemu mednarodno najbolj prepoznavnih islandskih »metal« bandov Sólstafir (kolikor je pač metala v njih še ostalo). Glede njih je bila zanimiva opazka enega od domačinov, da so Sólstafir v tujini večji kot doma, medtem kot za folk metalce Skálmöld velja ravno obratno.

Če potegnem pod črto – Sátan lahko brez dvoma označim za enega boljših in bolj pristnih manjših festivalov. Odvija se praktično sredi osupljive islandske narave, kar mu daje poseben čar, hkrati pa je odličen prikaz moči in pestrosti islandske metal scene (toliko »umlautov« in črk s strešicami in črticami v reportaži še nisem uporabil, hehe) s pazljivo in skrbno izbranimi tujimi predstavniki. Festival ima bogat spremljevalni program, kar bi sicer lahko označili za negativno, pa je pač objektivno dejstvo, da je do njega vendarle nekoliko teže priti in se odvija v eni najdražjih držav na svetu. A če koga mika Sátan 2027, lahko nedvomno potrdim, da pozitivno več kot odtehta »negativno«. Če bi se kdo pridružil, naj se javi. Zaenkrat potrjeni nastopajoči so že na moč mikavni: Old Man’s Child, Ham, Drỳsíll (prvi islandski heavy metal band), The Halo Effect, Hellripper, Lik, Severed Crotch, Patronian, Atrum, Úlfúð in Helfró, napovedanih pa bo še 12 bandov. 



P. S.: Fotografije slabše kakovosti so zgolj za vzorec in grob prikaz tega, kaj ponuja Sátan.