The Stone / Terrörhammer

Po nekaj več kot 16 letih sem se vrnil v Beograd. Pri razlogih za vrnitev je ponovno imel prste vmes Kozeljnik, kitarist in vodja black metal zasedbe The Stone. Tako nekako se je pred dobrim mesecem dni začelo ...

Za razliko od kolega Šujota, ki ga v letošnjem letu pesti pomanjkanje koncertov, kar je omenil v včerajšnji reportaži o Saxon in Diamond Head, sam o tovrstnih »težavah« niti približno ne morem poročati. Ko mi je kolega Žiga, s katerim sva se odpravila na dvodnevni izlet v Beograd, predlagal obisk koncerta v bivši skupni prestolnici, sem se mu samo nasmejal, češ, da potrebujem končno kakšen konec tedna, da si odpočijem. Kakšen dan ali dva po izraženi ideji je moja želja že bila tako velika, da je Žiga potreboval malo prepričevanja z moje strani. A res ne dosti, kajti po nekaj dneh sva že začela s pripravami, v okviru katerih sva ugotovila, da je korona med drugim vzela tudi železniško povezavo med Zagrebom in Beogradom. »Pa dobro, to naju ne bo ustavilo, greva pač z letalom«, sva si rekla in tako tudi storila.

Naj skrajšam vse skupaj, da ne boste mislili, da berete potopis namesto reportaže. V center Beograda sva prispela okoli poldneva, na poti od avtobusnega postajališča do hotela sva si nagledala restavracijo, ki je bila najina prva kasnejša postojanka. Ker sva imela izredno srečo z vremenom, ki za ta letni čas skorajda ne bi moglo biti prijaznejše do naju, sva popoldan do večera preživela na prostem, do prizorišča Dom omladine Beograda pa sva se odpravila bolj ali manj zadnjo minuto, saj sem še od svojega prvega obiska vedel, da vstop v zgradbo pred napovedano uro ni mogoč. Časovnica je zgledala tako:
 
20.00 vrata
20.30 Terrörhammer
21.45 The Stone
 
Z Žigom sva se takoj strinjala, da je Dom omladine podoben ljubljanskemu Kinu Šiška. Vhod v pritličju z večjim preddverjem je zanimal le tiste redke, ki so se želeli usesti v notranjosti, medtem ko so bile glavni cilj vseh stopnice, ki vodijo eno nadstropje višje, kjer so še eno preddverje s šankom in dve dvorani. Manjša dvorana, ki je pred leti gostila May Result (Kozeljnikov prvi band) in Nokturnal Mortum, je bila tokrat zaprta, večja dvorana za nekaj več kot 500 ljudi pa je že bila pripravljena za koncert. Ker sva z Žigom imela ta privilegij, da vstopiva v stavbo nekoliko prej, sva izkoristila ta čas, da v miru preveriva merch in poklepetava s Kozeljnikom, med drugim tudi o njihovem že potrjenem nastopu na mariborskem festivalu Brutal Janez Fest 2023. Ker se je zasedba trenutno osredotočila na praznovanje 20. obletnice svojega debitantskega albuma Slovenska krv, lahko tudi naslednje leto v Mariboru pričakujemo temu prilagojen nastop. Toda na ta večer smo lahko tega slišali kar v njegovi celoti, o čemer bo tekla beseda malo kasneje.

Najprej je bilo treba mimo Terrörhammer. Toda ne razumite teh mojih besed kritično, kajti black/speed/thrash metalci iz Pančeva so se izkazali kot pravi predvozači za tale retrospektivni večer. Njihov puritansko starošolski pristop je povsem ustrezal ideji o tem, kako naj na takšen večer zveni predskupina, čeprav o tem predhodno nisem kaj dosti razmišljal. Majici obeh kitaristov, s katerih so nas pozdravljali Sodom in Venom, sta povedali dovolj oziroma že bolj ali manj vse o tem, kar so ponudili Terrörhammer v naslednjih 45 minutah. Zasedba ima za seboj dva EP-ja in prvenec Under the Unholy Command, medtem ko je njegov naslednik Gateways to Hades tako rekoč na poti. Sprva sem se še mučil s potegovanjem vzporednic z različnimi imeni svetovne in slovenske metal scene, ko sem se ustavil pri Venom in Hellsword, pa je band že bil pri tretjem komadu večera, in sicer The Powers Of Darkness, ki me je v svojem osrednjem delu pritegnil z zelo všečnim kitarskim delom. Po tem komadu sem se predal vintage dogajanju na odru, iz katerega me je band potegnil s hitrostjo komada Transylvanian Whore s prihajajočega albuma. Za razliko od večine ostalih komadov pri tem bobnar dejansko uporabi dvojni bas pedal in se odlepi od sicer prevladujočega cupa-cupa bobnanja. Zaradi svojega nalezljivega refrena je še izstopal komad Graveyard Witch, za katerega sem ves čas poslušanja menil, da je priredba, nakar sem kasneje pri dejanski priredbi World Wars III & IV to preslišal. Trojica se je poslovila s svojim najstarejšim komadom, zelo nalezljivim Hammer of the Terror Cult.

Po izredno kratkem premoru, ki ni trajal več kot 15 minut, so bili The Stone pripravljeni. Čas je bil za praznovanje 20. rojstnega dne njihovega prvenca, ki ga je peterica, kot že omenjeno, odigrala v celoti, in sicer v istem vrstnem redu, v kakršnem je bil posnet. Edina zadeva, ki jo je band očitno spremenil, so bili dodatki v obliki treh introv, in sicer pred, med in po predstavitvi slavljenca. Na ta način so Srbi raztegnili slavje na vsega 50 minut, preden so se prvič zares odpravili z odra. Pred tem smo po zaslugi odličnega zvoka povsem jasno slišali prav vsak kitarski riff, bas kitara je ves čas brnela v ozadju, med krajšimi solo trenutki je celo stopila povsem v ospredje, medtem ko so bili bobni in vokali v ravno pravem ravnovesju, tako da smo imeli občutek, kot da poslušamo ploščo. A razlika je seveda bila očitna, izkušnja dosti bolj intenzivna, k tej pa je svoje prispeval tudi Glad, povratnik, ki je leta 2018 po dolgih letih na mikrofonu ponovno zamenjal Nefasa. Največje presenečenje je izvedel z leseno masko, s katero je v slogu Attile od Mayhem izvedel performans med zadnjim komadom Slovenske krvi. Slišati Slovensko krv ni bila izjemna izkušnja samo zaradi všečnosti albuma oziroma komadov samih, temveč enostavno tudi zato, ker band določenih komadov pred tem še nikoli oziroma že lep čas ni zaigral v živo. Predvsem zaključna dva komada Pevalo hiljadu mačeva zaradi svojega melodičnega outra in Knez visokih šuma je bilo vrhunsko spremljati.

Koncert se ni nadaljeval nič manj vrhunsko. Morda malo manj spektakularno je deloval tretji del koncerta, med katerim je zasedba odigrala štiri komade z aktualnega ploščka Kosturnice. Manj spektakularno pa niti približno ni pomenilo tudi manj dobro. Moč žive izvedbe mi je pokazala, da tudi zadnji celovečerec beograjskih black metalcev niti malo na zaostaja za njihovimi ostalimi novodobnimi kreacijami, ki premorejo vse, kar premorejo tudi tiste pred njimi: hitrost, ostrino, zlobo, jezo, lepoto, melodičnost in veličastnost v enem.

Zadnji del nastopa, ki ga je napovedal Milan »Urok« Rakić, ustanovitelj in lastnik Grom Records, dolgoletni basist banda in njegov še večji prijatelj, skorajda ne bi mogel preseči že slišanega, pa ga je vseeno. Band se je pomaknil še dlje nazaj v zgodovino, v čas, ko se je še imenoval Stone to Flesh, in ponudil še zadnje tri komade večera. Zadoneli so Tragom hromoga vuka, Vihor paganske osvete in Serbian Wood, publiki pa se je še zadnjič povsem odpipalo. Publika je dobila še zadnje tri priložnosti, da se v maternem jeziku (no, razen pri Serbian Wood) zverinsko dere besedila in z dvignjeno pestjo ali rogovi časti viže, ki jo spremljajo tudi že četrt stoletja.

V kontekstu napovedi naslednje evropske turneje Železnih Devic, ki so jo ti ironično poimenovali The Future Past Tour, pričujoči koncert izpade kot alfa in omega tovrstnih idej. Menim, da Srbom ne bi moglo boljše uspeti povezati svojo zgodovino s sodobnostjo in obratno, pokazati na vse podobnosti in razlike v ustvarjanju ter pri tem vse skupaj povezati v močno rdečo nit, ki nas je zabavala več kot uro in pol. Seveda mi ni treba omenjati, da je ta čas minil, kot bi trenil, hkrati pa moram poudariti, da je v današnjem času postalo prava redkost, da (black) metal zasedba odigra tako dolgi set. Hvala!