Avgusta lansko leto se je med ljubitelje ekstremnejšega metala prikradla novica, da se bo aprila 2025 na pohod po stari celini podala Nesveta trojica. Zdaj bi lahko na dolgo in široko razpredali o tem, kdo je vreden eminentne družbe v zloglasni Nesveti trojici, a je brezpogojno preprosto dejstvo, da ta naziv trenutno pripada poljskim veljakom ekstremnega metala Behemoth s »kontroverznim« Nergalom na čelu. Da pa se v ta paket doda še Satyricon, ki se sicer zelo počasi, a vseeno znova dvigajo iz pepela, in grške neumorne pionirje black metala Rotting Christ, ne bi oporekalo veliko ljudi.

Čeravno sem bil tokrat mnenja, da bo skrajni čas, da se nekaterim dogodkom odrečem, sem se po spletu neverjetnih naključij in misterioznih poigravanj usode prejšnji petek nekaj po tretji uri popoldan znašel v avtu v smeri avstrijske prestolnice, ki je bila otvoritvena lokacija turneje The Unholy Trinity. Seveda so bili pomisleki po tem, ko je bila odločitev za obisk dogodka že zdavnaj sprejeta, še kako prisotni, saj ne glede na to, kako izjemno in privlačno je na prvi pogled deloval paket, se je pri faktorju presenečenja vseeno porajal velik vprašaj. Povedano drugače – ali se bo na setlistah bandov tokrat znašel kak skriti cukrček, ali bo dvorana še bolj gorela kot po navadi in kako se bo ob vsem tem odzvala praviloma dokaj anemična avstrijska publika.

Pot do Dunaja je bila ravno pravšnja, da sem te zle misli porinil v neki skriti kot podzavesti in tega prihranil za samo evalvacijo dogodka ter se prepustil črni, temačni energiji protagonistov tokratnega koncertnega večera. Ker pa skoraj triurna pot preprosto terja svoj davek, je naša karavana pred dvorano dunajskega Gasometra prišla tako rekoč tik pred zdajci. Ob pogledu na dolgo kolono raje, odete v črnino, se je moj uvod v koncertni večer nesvete trojice začel z zamikom, saj so se organizatorji pohvalno držali časovnice kot pijanec plota:

vrata: 18.00
Rotting Christ: 19.00
Satyricon: 20.00
Behemoth: 21.30

Po nepričakovano hitrem delovanju varnostnikov se je sicer z rahlo zamudo torej začelo tudi zame. Kdor pozna Gasometer, bo z mano vsekakor delil mnenje, da je smiselnost zaprtih vrat brez kakršne koli logike in je vstop s stranskih vhodov obiskovalcu zelo neugoden. Tako se zaradi prebijanja skozi katakombe Gasometra vstop v dvorano zavleče za kar nekaj minut. Zaradi nerodne situacije sem tako zamudil uvodni del nastopa prvega banda Nesvete trojice Rotting Christ. Najstarejši band trojice je bil tako že v polnem zagonu in kazal svoje vrline skoraj do zadnjega kotička napolnjeni dvorani. To priča samo o veličini vseh treh bandov, ki jim njihove najzvestejše legije brezpogojno sledijo na vsakem nastopu. Energija na odru in pod odrom je bila vsekakor pravšnja, čeravno mi novejše izdaje banda niso pisane na kožo, saj počasnejši, enoznačni ritmi moje zajebane, starokopitne blackmetalske duše ne počohajo po pravih mešičkih, so vidno zadovoljni obrazi ljudi potrjevali nasprotno. Fire, God and Fear in Like Father, Like Son sta ravno primera komadov, kjer preprosto pogrešam blackmetalski duh in tako tudi v živo komada nikakor ne naredita posebnega vtisa. Elthe Kyrie na drugi strani le nekoliko nagovori prave čutnice, a za vrhunec vedno znova poskrbi Societas Satanas, ki je pred zaključno Grandis Spiritus Diavolos ravno dovolj energična, da požene kri po žilah in je publika dovolj zagreta, da začnejo čupe še bolj vihrati na vse strani. V 40 minutah se težko sestavi setlista, ki bi ustrezala vsakemu posamezniku, zato je mogoče kdo ostal prikrajšan za komad ali dva, sam pa bom na tej točki izrazil zadovoljstvo, da sem v več kot odlični izvedbi grških bogov black metala Rotting Christ po dolgem času Societas Satanas spet slišal v živo.


Glede na časovnico in nelogičnost dvorane sem tokratni obhod mercha prestavil na kasnejši termin in se želel najbolj taktičo pozicionirati, da bo tudi tokratna koncertna izkušnja ob norveškem delu Nesvete trojice več kot odlična. Satyricon so in bodo v mojem srcu vedno imeli posebno mesto in eden izmed razlogov za lanskoletno potovanje v Bergen je bil ravno nastop velikanov meni tako ljubega metalskega podžanra. In tako je med množico pod odrom, čakajoč na začetek nastopa veljakov Satyricon, tudi v meni izpuhtela zadnja trohica dvoma o smiselnosti pohajkovanja na Dunaj. Tudi tokrat so Satyricon začeli udarno in z Now, Diabolical hitro zase osvojili publiko, ki jo je ob prihodu na oder z ogromno zastavo pozdravil Satyr. Band je kljub temu, da je imel pred lanskoletnimi festivalskimi nastopi kar dolgo koncertno dušo, deloval na odru suvereno, mogočno in samozavestno. Vzdušja tako ni pokvarila niti uvodna tehnična težava s kitaro. Satyr je tudi tokrat nenehno koketiral s publiko, jo nagovarjal h kričanju in skandiranju. To je seveda tudi dobil. Uvodoma sem navrgel nekaj pomislekov in ti so se pojavili ravno pri Satyricon, ki že lep čas večino časa preigravajo komade z zadnjih štirih albumov. Da ne bo pomote, tudi ti dosežejo svoj namen, a kdor pozna band, ve, da se na starejših ploščah skriva marsikatera mojstrovina. Tokrat smo bili deležni le klasike Walk the Path of Sorrow, ki ji je sledila še Nemesis Divina. Čeprav s tem nostalgičnosti nikakor ni bilo zadoščeno, se ob tem izboru ne bom pritoževal, ampak samo dodal, da To Your Brethren in the Dark z zadnjega pravega celovečerca Deep Calleth Upon Deep kljub netipičnemu blackmetalskemu prijemu ter počasnejšemu ritmu z mističnostjo v živo doseže izjemen učinek. Obregnil pa bi se znova ob dejstvo, da Satyricon nastopa ne zaključujejo več z black metal himno Mother North, ki jo je že zdavnaj zamenjal K.I.N.G. Čeravno je Satyr skladbo naznanil z besedami, da se mu naj ta večer pridružimo in se spustimo z gora, da bomo zavladali svetu, pa sem osebno še vedno mnenja, da verz:

»Mother North – united we stand (together we walk)
Phantom North – I'll be there when you hunt them down«

v sebi nosi veliko bolj pomembno in izpovedno sporočilo kot K.I.N.G., ki pa po drugi strani z black n’ roll mentaliteto koncert zaključi s tistim F.O.A.D. momentom.

Setlista Satyricon: Now, Diabolical, Our World, It Rumbles Tonight, Black Crow on a Tombstone, Walk the Path of Sorrow, Nemesis Divina, To Your Brethren in the Dark, The Pentagram Burns, Mother North, K.I.N.G.


Za konec pa je ostalo le še zadnje dejanje večera in zadnji poklon gospodu ter vladarju podzemlja z glavnim akterjem Nesvete trojice, vsemogočnimi Behemoth. Temu primerno so oder pripravljali tudi nekoliko dlje, saj Poljaki prisegajo na koncert, ki ni le glasbena ekstravaganca, ampak tudi vizualna izkušnja svojega kova. In tudi to je bil eden izmed faktorjev, ki je vplival na odločitev za obisk tega koncerta. Glede na to, da imajo Behemoth v žezlu nov plošček The Shit ov God, me je preprosto izdal firbec, kako se bo tokrat kljubovalo takozvanemu vsemogočnemu, saj Behemoth to nedvomno znajo. Če je ob mojih zadnjih snidenjih z Behemoth uvod v razvrat naznanjalo dogajanje z belo zaveso, pa se je to tokrat nekoliko okrnilo in je band že na začetku zagrmel na oder z zadnjim singlom The Shadow Elite. Stih, ki je vsekakor vreden naziva uvodni komad, saj je zagrmel med publiko in požel temu primerne ovacije. Po tem uvodu je sledila Ora pro nobis Lucifer in oder je bil končno v plamenih. Tempo je band tokrat narekoval zelo premišljeno in je bolj prednjačil s hitrejšimi ter agresivnejšimi komadi. Temu gre predpisati dejstvo, da so z zadnje plošče Opvs Contra Natvram odigrali le Once Upon a Pale Horse in je počasnejši del koncerta pripadal uvodnemu delu Blow Your Trumpets Gabriel ter zdaj že klasični Bartzabel. Tokratni cukrček pa so Nergal in druščina postregli v obliki Christgrinding Avenue, ki je po dobrih 16 letih končno našel mesto na setlisti. Žal pa drugih presenečenj ni bilo in nekako se je koncert Behemoth odvijal po ustaljenih tirih. Seveda kontroverznosti ni manjkalo in tako je Inferna oziroma njegov set bobnov dodobra prekrival na glavo obrnjen kip križanega. Publika je v videnem uživala ter se prepustila zvočnim in vizualnim užitkom. Kot sem izvedel med govorom Nergala, je bil koncert razprodan in tudi kristjani pred dvorano, ki so želeli prepovedati nastop Nesvete trojice, s svojimi dejanji niso dosegli ničesar (sam zaradi hitenja v dvorano zvokom iz bližine Gasometra nisem dajal pozornosti). Zaključek je nato pripadal komadu Chant for Eschaton 2000 in vzklikom »Hail Satan«, kot dodatek pa smo se vsi skupaj poklonili še očetu, hudiču in soncu.

Setlista Behemoth: The Shadow Elite, Ora pro nobis Lucifer, Demigod, The Shit ov God, Blow Your Trumpets Gabriel, Conquer All, Ov Fire and the Void, Christgrinding Avenue, Bartzabel, Solve, Wolves ov Siberia, Once Upon a Pale Horse, Christians to the Lions, Cursed Angel of Doom, Chant for Eschaton 2000, O Father O Satan O Sun!


Uvodni koncert turneje Nesvete trojice se je tako zaključil brez velikih presenečenj, postregel je s tem, kar se od velikanov ekstremnega žanra pričakuje. In da za konec podam še evalvacijo v uvodu navrženih vprašanj: ocena bo tokrat žal negativna, saj tako Rotting Christ kot tudi Satyricon niso presenetili s kakšnim zunajserijskim komadom, pa tudi Behemoth niso požgali dvorane do temeljev in k nastopu dodali česa novega in nenavadnega. Da ne bo pomote, koncert je bil v vseh pogledih presežek, le subjektivno gledano tokrat ni zadostil nostalgičnosti v meni. Ampak samo dejstvo, da v enem večeru v živo vidiš tri velikane na delu in se pustiš odpeljati od surovosti vsakdana, je vredno več kot marsikaj drugega in poteši marsikatero potrebo, ki se skriva globoko v nas, zaniha tehtnico na stran, ki potrdi, da tudi tokrat pohod na Dunaj ni bil zaman.