Leto 2002 se izteka, ostalo je samo še nekaj dni in kmalu bo 2003. V tem času nas poleg nakupovalne mrzlice spremljajo predvsem pregledi dogajanja v iztekajočem se letu, vsi najboljši, najslabši, najbolj presenetljivi in še kakšni dogodki. Tako kot lani in predlani smo tudi na Paranoidu pogledali nazaj in zopet objavili glasovanje za »Naj 2002«, tokrat malo drugače.
Zakaj? Zato, da nekdo ne bo 66-krat glasoval za, hm, na primer Luco Turillija, kar bo razbesnelo nekoga drugega in ta bo 666-krat glasoval za Manowar, nekdo tretji pa 6666-krat za nek tretji band. Seveda, če bi ti sploh bili na spisku tridesetih finalistov. Letos imate torej popolnoma proste roke kar se tiče izbire izvajalcev in albumov, poleg tega pa lahko izberete še naj koncert in naj band 2002, za Slovenijo in tujino. Albumov, koncertov in bandov se je letos videlo in slišalo dovolj, v tujini sploh, pa tudi doma. Izšlo je kar nekaj plošč: Sarcasm, Sabaium, Noctiferia, Prospect, slišali in kupili pa ste lahko že tudi novo ploščo Requiem, ki uradno izide naslednje leto. O izidih tujih skupin ni smiselno pisati, saj jih je enostavno preveč. Izbira je ogromna, najljubšega pa imate verjetno tako ali tako v svoji zbirki.
Naslednji kategoriji: naj domači in tuji band. Kaj pa tukaj? Napišite tistega, ki vam je bil letos najbolj všeč, vas je najbolj presenetil, se vam je zdel najbolj nor, zabaven, produktiven itd. Ni važno, ali je novo nastali ali pa že znan, glavno, da vam je na kakršenkoli način »naj«. Možnosti so zopet široke.
In koncert leta 2002? Hja, če veliko hodite po koncertih, potrebujete dober spomin, saj jih je bilo ne samo v tujini ampak letos tudi pri nas zelo veliko, in do konca leta jih še nekaj bo. Sicer pa si tiste najboljše verjetno brez težav zapomnite, drugače pa pobrskajte po spravljenih vstopnicah ali pa reportažah in galeriji na Paranoidu, mogoče je vaš naj koncert med njimi.
Ko sem pisala tole sem razmišljala, kaj bi sama napisala pod vsako kategorijo. Po pravici povedano, vsaj za neka…

Out there, coming closer quicker
Moving with a swiftness
Closing in on me
Children of the metal movement
The legions growing stronger
Stronger than they believe

It's a power I'm drawing
From a light that's glowing
Power of the night
The call of the wild
Power of the night
Rise the fist of the metal child

Thrashing
Screaming, twisting, banging
Heads upon the platform
The witch has been conceived
Children of the metal movement
The armies growing stronger
Crack my cranium

Power of the night
The call of the wild
Power of the night
Raise the fist of the metal child…

Poznate to besedilo in skladbo? Ne? Kaj pa vsebina, sporočilo samo zase, vam je znano? Poznate občutke, ki jih opisujejo Savatage v Power Of The Night? Upam, da je odgovor da. Taki občutki in vzdušje me prevevajo vsakič, ko slišim kakšen komad, ki mi je zelo všeč (na primer zgoraj napisani), še najbolj pa, ko sem na kakšnem zelo dobrem koncertu. Kot je bil eden ne dolgo nazaj.
Zdi se, kot bi se čas ustavil, čeprav veš, da neutrudno teče dalje in se bodo »sanje« dokaj hitro razblinile. A vseeno, pozabiš na vse ostalo, razen na dogajanje pred teboj, na tiso kar slišiš, vidiš, čutiš… Nemir se spremeni v eksplozijo energije in navale adrenalina. Včasih se zdi, da je vse skupaj nekoliko neresnično… Ko gledaš na primer pevca čisto od blizu, nekaj deset centimetrov od tebe, noga na monitorju, sklonjen, z obrazom in pogledom naravnost proti tebi… Kurja polt. Vidiš pot na obrazu, vratu, rokah. In noriš naprej, še bolj. Glasba te podžge še bolj kot takrat, ko iste skladbe poslušaš doma v svoji sobi… Čista kemija, magija, magnetizem, karkoli kar označuje privlačnost. Padeš not, v idealni in popolni svet metal koncerta. A ta je popolnoma realen, dotakljiv in občuten, na lastni koži. Ni ti všeč, da se včasih konča prehitro, a vseeno se v tebi sproščajo hormoni sreče. Zadovoljstvo, navdušenje, počasno umirjanje. In prijetna utrujenost, ki te še nekaj dni spominja na doživeto.
Poznate to ali temu nekaj podobnega? Tistim, ki prikimavajo lahko reče…

Če ste prebrali prejšnji uvodnik oziroma njegov naslov veste, da se tale nanaša na tretji mejnik v slovenski metal sceni, ki pa, zaenkrat, še ni bil zakoličen. Morda bi bilo bolje napisati, tretja želja metalcev, ki nam bi jo lahko izpolnila slovenska medijska, natančneje televizijska zlata ribica. Kaj je to? Metalska TV oddaja.
Mnogo, verjetno velika večina, nas je v nedeljo gledala Videospotnice, ki so nosile mogočen naslov Heavy metal na Slovenskem. Ok, nekaterim je bila vsebina všeč, nekaterim ne, verjetno pa bi bili vsi zadovoljni, če bi lahko še kdaj preko televizijskih ekranov spremljali debate o naši glasbi, videospote, reportaže s koncertov, predstavitve bandov, novih plošč itd. Idej za obliko, vsebino, koncept oddaje je nedvomno veliko, vsak od nas ima kakšno. Ampak, najprej si je treba izboriti prostor v programskih shemah naših televizijskih postaj in kanalov, oziroma del kakšne oddaje, ki se ukvarja z glasbo, kot je bil tokrat primer z Videospotnicami. In Heavy metal na Slovenskem nedvomno potrebuje drugi, tretji, četrti… del. Ne bi bilo slabo.
Kako doseči, da nas bodo začeli tudi na televiziji upoštevati? Pisati, pisati, pisati in še enkrat pisati, vsaj za začetek. Na forume, e-mail naslove televizij, urednikov oddaj itd., v pisma bralcev časopisov, revij. Pa naj bo najprej eno, dve ali tri pisma, ko jih bo dvajset, trideset in več, nam bodo morali odgovoriti. Odgovor, ki si ga želimo je seveda »Da, v naš program bomo uvrstili metal glasbo«. To se ne bo zgodilo čez noč, morda pa že naslednje leto oziroma sezono, če pa bi metalu posodili čas kakšne druge oddaje, pa morda že prej.
Ok, mogoče še vedno razmišljam preveč idealno, glede na to, da metala na naših televizijah v bistvu ni bilo. Mislim pa, da moramo trenutne razmere, ko se je glede tega nekaj premaknilo, izkoristiti in se začeti oglašati v večjem številu. Iz pasivnosti preiti v aktivnost, če želimo doseči, da se nam želja izpolni. Ne more se nam zgoditi nič slabšega kot to, da nam rečejo »Ne«.