DEJAN: Vem, da ste italijanska metal skupina, vendar bi lahko našim bralcem povedali kaj več o sebi?
MIKE: Zbrali smo se pred nekaj leti iz pepela nekaterih lokalnih skupin. Jaz sem bil v skupini Arcadia, igrali smo metalcore in se za nekaj časa preselili v ZDA, Teja je bil v italijanski pank skupini Indigesti, ki je pri nas zelo znana. Želeli smo začeti nekaj novega, z novo energijo, idejami in brez omejitev. Imeli smo že veliko oboževalcev, zato ni bilo preveč težko najti dobre podpore za izdajo naših albumov in sodelovanje z nami na naših koncertih. Posneli smo štiri albume, igrali pa smo recimo s Placebo, Lacuna Coil, Enter Shikari, Eluveite, Arch Enemy in Dark Tranquillity. Pred nekaj dnevi smo dobili potrditev, da bomo naslednje poletje igrali v Ostravi s Soulfly in MushroomHead. To delo ni preprosto, a je edino, ki nas osrečuje.
DEJAN: Torej sta bila na začetku Niamh samo ti in Teja?
MIKE: Da, skupaj s Tommyjem, našim nekdanjim kitaristom. Skupino smo ustanovili samo za zabavo, da bi igrali, ko smo imeli prosti čas. Potem smo ugotovili, da nekako obetamo, in zdaj smo tu.

DEJAN: Ali ima vaše ime globlji pomen?
MIKE: Ko moram dati pojasnilo z globljim pomenom, citiram keltsko mitologijo in blabla, ampak če sem iskren, Niamh je bilo ime prijateljičine mačke, hehe.
DEJAN: Lepo! Zakaj pa ne! In ste še vedno prijatelji?
MIKE: Seveda, Elena je tesna prijateljica banda, hehe.



DEJAN: Kdaj ste začeli snemati glasbo?
MIKE: Mislim, da smo kot band prvi album izdali leta 2018. Imamo nekaj prijateljev, ki vodijo studie, zato je bilo preprosto dobiti pomoč, nasvete in podporo od njih. Osebno moram za svojo prvo izkušnjo resnično seči daleč v preteklost. Moj prvi album je izšel leta 1997, šlo je za simfonični death metal.
DEJAN: Za katero skupino?
MIKE: Skupina se je imenovala Soul Grind. Nismo bili slabi, hehe. Mislim, da lahko še vedno najdeš kaj v YouTubu. Dobri stari časi …

DEJAN: Kateri album je vaš najnovejši in v čem se razlikuje od prejšnjega?
MIKE: People of the Underworld je naš zadnji album iz lanskega leta. Mislim, da je ta malo bolj gotski od drugih, bolj se poglablja v notranjost, več je elektronike in poskušali smo tudi eksperimentirati, na primer začeli smo komponirati pesmi z elektroniko, namesto da bi jo dodajali na koncu. V nekaterih primerih je to res delovalo in rezultat je zelo raznolik album. Nekatere pesmi so zelo groovy, druge so bolj introvertne in refleksivne. Poslušaj ga, hehe.
DEJAN: Sem ga že. Nisem strokovnjak za metalcore glasbo in poznam tudi vašo balado A Time for Farewell, ampak … Če rečem, da je vaša glasba kombinacija Slipknot in Machine Head, bi se strinjal z mano?
MIKE: Oh, to je velik kompliment, saj ta banda obožujem! V nekaterih stvareh smo zagotovo vključili te vplive, ampak poslušamo tudi druge stvari, tako da lahko najdete v naših pesmih tudi vplive bandov, kot so Architects, We Came as Romans, Motionless in White, While She Sleeps itd.

DEJAN: Veliko potujete. Če se ne motim, ste v zadnjih štirih letih trikrat obiskali Slovenijo. Vsakič je bil to Maribor in vedno z drugo skupino. Kako ste našli Maribor? Ali je Maribor našel vas, hehe?
COLLI: Da, veliko potujemo in na poti pogosto preživimo veliko ur. V zadnjih letih smo bili večkrat v Sloveniji – Slovenija nam je všeč in rekel bi, da smo tudi mi všeč Sloveniji. Maribor je mirno mestece in vedno se radi vračamo tja.



DEJAN: Je glasbeni posel težak? Ali zahteva veliko požrtvovanja ali gre izključno za ljubezen do glasbe in nobena ovira ni prevelika ali pretežka?
COLLI: Glasbeni posel je zelo težak. Čudovito bi bilo zaslužiti več, da bi lahko postopoma to postalo naša glavna zaposlitev in bi lahko vsako minuto dneva posvetili glasbi in Niamh. A kljub temu ohranjamo motivacijo in nadaljujemo po svoji poti, pri čemer dajemo vse od sebe.
DEJAN: Kaj pa tvoj šef misli o tem, da pogosto manjkaš na delu? Ali si samozaposlen?
COLLI: Glede tega imam veliko srečo, moj šef je ljubitelj glasbe. Če potrebujem prost dan, da grem igrat, je vedno pripravljen ugoditi moji prošnji. V zahvalo moram občasno delati nekaj dodatnih ur, a za glasbo je to več kot vredno.

DEJAN: Danes je preprosto snemati glasbo, težko pa je najti občinstvo – se strinjaš s to trditvijo?
MIKE: Na amaterski ravni je snemanje glasbe preprosto; vsak ima svojo programsko opremo in podobno, ideje pa je preprosto razvijati v svoji spalnici. Če pa je govora o profesionalnem pristopu, je delo drugačno. In ja, zbrati občinstvo je vedno težavno. Včasih zmagamo, včasih izgubimo. To je del igre. Seveda, če bom še enkrat slišal lastnika kluba reči: »Imeli bomo le malo ljudi, ker je v mestu še en velik koncert«, bom zagotovo znorel, hehe.

DEJAN: Koliko podpore dobivate iz svoje domovine, iz lokalnega okolja?
ANDRE: Nastopili smo v različnih klubih, s katerimi sodelujemo pri organizaciji dogodkov, tekmovanj in izmenjavah z drugimi bandi znotraj naše glasbene scene. To nam omogoča, da se medsebojno podpiramo, promoviramo svojo glasbo in širimo bazo oboževalcev po vsej državi.
DEJAN: Torej ste zadovoljni s podporo v svoji lokalni okolici. Kako velika je ta scena? Kako veliki so klubi v primerjavi s Slovenijo?
ANDRE: Všeč nam je sodelovanje med nami in to, kako si med seboj pomagamo, vendar je seveda še veliko stvari, ki jih je mogoče izboljšati. V Italiji je veliko velikih klubov. V Sloveniji so klubi manjši, vendar je vzdušje tam edinstveno; kot da bi se spoprijateljili z vsemi, namesto da bi samo nastopali. To je super.



DEJAN: Kako pomembna je bila in še vedno je takšna podpora za razvoj vaše skupine?
ANDRE: To nam je pomagalo v mnogih situacijah; poznamo se že leta, saj smo igrali v različnih skupinah in delili iste odre. Vse to zahvaljujoč lokalni glasbeni sceni, kjer smo skupaj odraščali in postali to, kar smo danes.

DEJAN: Bi nam lahko povedal kaj več o lokalni sceni?
TEO: Lokalna metal scena je vedno živahna, saj je več dolgoletnih bandov še vedno aktivnih, pojavljajo pa se tudi številni novi, od katerih so nekateri resnično obetavni. Na žalost je situacija drugačna, ko gre za prizorišča, ki gostijo živo glasbo. V zadnjih letih se je njihovo število zmanjšalo, poleg tega pa dajejo prednost »cover« bandom. Zaradi tega je težko organizirati koncerte z avtorsko glasbo, ki bi pritegnili večje občinstvo, še posebej v klubih. Kljub tem izzivom obstaja več dogodkov in festivalov, ki so odlično organizirani in so dobro obiskani, tako da so postali nepogrešljivi letni dogodki.
DEJAN: Hm, zanimivo. Zakaj bi hotel kopijo, če lahko dobiš original? No, »cover« bandi so stvar diskusij tudi v Sloveniji.
TEO: Da, ker bo menedžer vedno izbral varen koncert v smislu obiskanosti. Toda občinstvo je treba voditi z natančnimi in premišljenimi umetniškimi odločitvami in prizorišča, ki so to počela, so bila v preteklosti vedno nagrajena.

DEJAN: Kako zvesta je italijanska publika?
TEO: Italijanska metal publika je znana po svojem radikalnem odnosu in globoki strasti do klasikov. Na začetku je do novih izvajalcev skeptična. Vendar sčasoma, če se skupine izkažejo, tudi če so nekonvencionalne, publika spusti svojo obrambno držo in pokaže veliko dolgoročno zvestobo.

DEJAN: Nam lahko poveš kaj več o vaših načrtih za prihodnost?
MIKE: Imamo načrtovanih veliko koncertov, januarja bomo prvič igrali v Franciji. Zelo smo navdušeni. To pa nam ni odvzelo časa za ustvarjanje, vendar potrebujemo čas, saj smo pred nekaj meseci zamenjali kitarista, s katerim pa proizvajamo dosti idej. Naš cilj je izdati peti album naslednje poletje, upamo, da v sodelovanju z znanim producentom – trenutno se pogovarjamo s Fredrikom Nordstromom.
DEJAN: Želim vam veliko sreče pri tem.
MIKE: Hvala.