ALEŠ: Živeli! Dae Mihell pravi, da si/ste aktivni tudi kot organizatorji in promotorji koncertov. Mogoče se najprej dotakniva tega, da lahko primerjava, kako so si reči različne ali podobne s koncertno sceno na naših tleh.

Davnega dne pred slabimi 15 leti sem bil v stiku z Markusom Schlöglom iz Horns of Hattin. Ti zveni znano? Sodelovali smo pri projektu Metal Exchange in lifrali bande iz Slovenije v Avstrijo in obratno. Na Metal Archives vidim pri vaših članih med bivšimi ansambli omenjene Violent Devoties. Martin (soorganizator Distoržna, kitarist Armaroth) je reportiral njihov nastop v Kranju. Kako ste s Schänder vtaknili nogo med vrata slovenske scene? Tole bo vaš drugi koncert pri nas, je tako?

INFERNAL ZERMALLNER: Da, vsi smo aktivni v okviru našega kluba KV Blasphemic Rites, v katerem skupaj z drugimi organiziramo koncerte v Celovcu (Blasphemer Fest) in Beljaku (Blasphemy over Villach), oboje dvakrat letno. Letos pripravljamo tudi naš prvi dogodek na prostem Blasphemic Rites Open Air, ki bi utegnil biti zanimiv tudi za obiskovalce iz Slovenije. Osredotočamo se predvsem na bande iz Avstrije, Slovenije in Italije; iz Slovenije smo tako na primer gostili Srd, Cvinger (oboje že dvakrat), Aggrevil in Hellsword.

In ja, Gerry Greyskull, nekdanji kitarist Violent Devoties, je prav tako član Schänder. Hkrati deluje tudi v klubu in skrbi za grafično podobo. Z Marcusom sva v stikih, prima človek! Scena pri nas se je precej premaknila od death metala proti metalcoru, in ker organizacijo v celoti vodimo sami, se je naš fokus še bolj preusmeril v black metal. Slišal sem, da obstaja tudi deathcore scena, vendar teh ljudi praktično nikoli ne vidim na naših koncertih. Z našimi osrednjimi bandi Verba Serpentis, Draugr, Irdorath in Plaguepreacher imamo v okolici kar solidno izbiro močnih black metal zasedb. Vsi člani teh bandov (kot tudi Schänder) imamo močan interes, da scena raste in da pritegnemo mlajšo generacijo, saj je to očiten problem – scena se stara, mladih, ki bi jih zanimalo obiskovanje koncertov in/ali ustanavljanje lastnih bandov, pa je vse manj. Če imate v Sloveniji mlade bande, nam pošljite kontakte – z veseljem jim bomo dali oder, da se predstavijo.

Vse organiziramo v mladinskem centru Kwadrat v Celovcu, ker nam primanjkuje ustreznih prizorišč, ki bi gostila koncerte ali sploh želela imeti metal publiko. Imamo tudi stalno bazo okoli 120 obiskovalcev, kar že presega prostorske zmogljivosti dvorane in smo nazadnje morali žal nekaj ljudi celo poslati domov. V Beljaku je nekoliko lažje, tam delujemo v Kulturhofu, ki sprejme približno 180 ljudi, in tudi tega smo že napolnili do maksimuma. Bilo je nekaj drugih organizatorjev, ki so želeli izvesti metal koncerte, vendar klubi (tudi ti, v katerih delujemo mi) nočejo imeti več kot dveh metal koncertov na leto, četudi jim plačamo najemnino … V tem smislu je situacija kar problematična. Poleg tega pride na death metal koncerte v Celovcu le okoli 40–50 ljudi, tako da je jasno, da publika bolj gravitira k black metalu. V Gradcu je death metal scena precej močnejša in klubi, kot sta Explosiv in wakuum, redno gostijo take koncerte, kar je vsekakor pozitivno. V Gornji Avstriji, predvsem Linzu in Welsu, sta močno razviti thrash in black metal sceni, na Dunaju pa imamo vsega po malem – seveda tudi več večjih bandov.

Ker nam primanjkuje open air dogodkov, smo se letos odločili, da se tega lotimo sami z bandi Yoth Iria, Kvaen, Disharmonic Orchestra in drugimi. Upamo, da bomo pritegnili dovolj ljudi in bo  to lahko postala redna praksa.

ALEŠ: Ustaviva se pri grafičnem ustvarjanju. Gerry Greyskull je zrisal naslovnico vaše zadnje plošče Temple of Iron Lust, katere podoba je na platformi Spotify cenzuriana. Bolano!
 

INFERNAL ZERMALLNER:
Kar zadeva vizualno podobo, Gerry običajno pripravi osnutek, ki ga nato preda umetniku, da ga izvede »v končni obliki«. Gerry gleda veliko grozljivk in iz tega pogosto vzniknejo motivi, ki se dobro ujemajo s Schänder. V primeru novega EP-ja je bil njegov osnutek že precej ekspliciten, zato smo določeno mero cenzure že pravzaprav pričakovali.

ALEŠ: Glede na tvojo zgodovino vpetosti v sceno, konkretno black metal sceno, ki je v primerjavi z drugimi zelo grafična, vizualna, še posebej izstopa corpse paint. Če stopiva korak nazaj in pogledava z distance, se ti ne zdi nekoliko čudno, da je cela scena nastala okoli odraslih tipov, ki se izredno navdušujejo nad ličenjem? Priprava na nastop traja mnogo dlje kot pri ostalih zvrsteh. Sprašujem se, kaj se pravzaprav dogaja (v duši) za masko pri takem nastopu? Kaj je s temi skrivnostnimi umetniškimi imeni? Kako se to vpenja v okultizem in življenjsko filozofijo?

INFERNAL ZERMALLNER: Kar zadeva corpse paint – gre za pomemben slogovni element znotraj žanra, ki med drugim simbolizira povezavo s smrtjo, ki je pogosto osrednja tema. Seveda obstajajo tudi variacije, kot je denimo »vojna poslikava« (angl. war paint), ki nekoliko bolje ustreza estetiki Schänder. Dobro deluje tudi kombinacija s krvjo (ali umetno krvjo, saj bi sicer v nekaterih prizoriščih znoreli). Prisoten mora biti določen »šok efekt« in celo odpor – vsaka reakcija je dobrodošla. Meni gre predvsem za to, da na odru vizualno prikažeš, o čem govorijo komadi, in to pač ne deluje v kratkih hlačah in havajskih srajcah. Prav tako mora biti jasno, da black metal ni mišljen kot zabavno gibanje, čeprav ga nekateri tako dojemajo in sprevračajo v šalo – do tega pa čutim zgolj prezir. Sam vedno čutim, kako se kaos v meni materializira, ko se pripravljam za oder, kar je v tem kontekstu zelo dobrodošel občutek. Umetniška imena sledijo isti logiki – na oder ne stopam kot »navaden« človek, zato tam ne uporabljam svojega pravega imena. V vsakdanjem življenju si tega seveda ne moreš privoščiti, saj moraš tako ali drugače funkcionirati v družbi – razen če živiš kot popoln puščavnik –, vendar je precej zanimivejša pot biti (zamaskiran) volk med ovcami.

Vokalist Mutilating Mane in jaz se oba zelo zanimava za okultizem, čeprav to bolj vpliva na Verba Serpentis kot pa na Schänder. Pri slednjih je poudarek bolj na brutalnosti in popolnem kaosu.

ALEŠ: Black metal se mi zdi tematsko skoraj izčrpan. Kako se soočaš s ponavljanjem enega in istega? Tematika antikrista je tu od samega začetka, bandi često premetavajo iste besede in besedne zveze. Te kakorkoli bremeni dejstvo, da je skoraj matematično nemogoče napisati unikaten riff in ostati znotraj začrtanih žanrskih meja?

INFERNAL ZERMALLNER: Tematike v black metalu ostajajo v osnovi enake, saj black metal brez satanizma ali okultizma pravzaprav ni več black metal. Tudi »sovražnik« ostaja isti – dokler obstajajo religije, bo ta tematika vedno relevantna. Nekoliko problematično je to, da nekateri z black metalom enačijo NSBM, kar povsem zgreši bistvo – moto je sovražiti vse enako.
Kar se tiče riffov – vsekakor je mogoče ustvariti nekaj novega ali vsaj na novo kombinirati elemente, ne da bi pri tem zašel v drug žanr ali preveč razvodenel lastnega. A to je bolj vprašanje za Gerryja ali Maneja, saj sta onadva glavna pisca glasbe.

ALEŠ: Glede na vse ostale zahteve življenja opažam, da je mnogo bandov čisto zadovoljnih s stransko vlogo na sceni – imajo nekaj koncertov na domačih tleh, sem in tja kakšnega čez mejo, niso pa pripravljeni na večje premike, ki terjajo več časa in napora. Kje vidiš Schänder čez 10 let?

INFERNAL ZERMALLNER: Prav imaš – veliko bandov si sploh ne želi postati večjih. Tudi Schänder je bil ustanovljen s tem pristopom, od začetka ga žene predvsem »fuck off« odnos. Delamo, kar hočemo, kadar hočemo, in se ne trudimo ugajati nikomur – kar bi načeloma moral biti pristop vsakega umetnika.
Pri Verba Serpentis smo precej bolj predani, kar se tiče koncertov, snemanja in promocije – tam stoji za stvarjo drugačna filozofija. Schänder čez deset let … dva od nas bosta takrat že čez 50 – bomo videli, kaj bo prinesel čas. Upajmo, da bomo še vedno počeli isto sranje!

ALEŠ: Zvočno vaš zadnji EP (pa tudi že predzadnji) zveni precej bolj izčiščeno kot prvenec. Nekateri bandi (Livergga je dober primer) gredo v nasprotno smer, stran od čistega in nazaj v kalno. Kakšne sile so usmerjale zvočno sliko zadnjih plošč? Ti je zven ljubši v primerjavi s prejšnjimi izdajami?

INFERNAL ZERMALLNER: Zvok obeh EP-jev se je v primerjavi z debitantskim albumom spremenil v tem, da smo tokrat vse instrumente snemali ločeno, saj smo želeli preizkusiti drugačen pristop namesto »live« snemanja, ki smo ga ubrali za album. Obe metodi imata svoje prednosti in slabosti – videli bomo, kako se bomo lotili naslednjega snemanja. Sočasno snemanje v živo vsekakor prinese več kaosa, tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

ALEŠ: Rad bi se še enkrat dotaknil organizacije. Kako v vaši deželi sodelujete med seboj? Samo za ponazoritev, da vidiš, s čim želim primerjati. Tole je aprilski metal v Sloveniji. 50 koncertov. S stališča prekrivanja je bilo slabo že pred 20 leti, danes pa je nekaj povsem normalnega, da je na isti datum več žanrsko prekrivajočih se dogodkov na razdalji 30 km. Naš datum 11. 4. jih ima šest, ampak je tokrat na srečo najbližji 80 km stran.
 

INFERNAL ZERMALLNER: Kar zadeva organiziranje koncertov v Avstriji, nimamo kakšnih posebnih dogovorov ali sodelovanja z drugimi. Nekakšen seznam, kot ga imate vi, ali skupni koledar sicer ne bi bila slaba ideja, vendar so podobni poskusi v preteklosti že propadli. Tu na Koroškem se, kot sem že omenil, v metalu praktično nič ne zgodi brez naše organizacije, tako da nikomur ne hodimo v zelje. Najbližji koncerti so običajno v Gradcu, a je ta dovolj oddaljen, da pravzaprav ne konkuriramo za isto publiko.

ALEŠ: Posloviva se z vprašanjem o dotičnem koncertu: Kaj lahko obiskovalci Distoržna pričakujejo od vašega nastopa?

INFERNAL ZERMALLNER: V Kranj prinašamo nič drugega kot kaos in uničenje!

* Več o predlanskem dogodku V Pk'lu.
** Povezava do Ožbejeve reportaže  dogodku Finsteяeigen v Gradcu.