Iz zakladnice: Metal (r)evolucija

Vsak mit, vsaka legenda, vsaka zgodba ima začetek. Genezo. Spiritualno rojstvo. Sad, ki rodi in se ob pravi kultivaciji razširi. Naša kovinska zgodba ni nikakršna izjema. Za razliko od mnogih glasbenih zgodb pa je izjem(n)a v mnogih aspektih glasbenega izražanja, ki so nepredstavljivi pri večini ostalih žanrov. Nosi in ohranja sporočilo, ki je namenjeno konstantnim izboljšavam družbe kot take, in najpomembneje: spodbuja brezkompromisno življenje trdo zasajenih načel ter kritično, samostojno razmišljanje!

Osnovna, primarna sadika naše zgodbe je bila zasejana mnogo prej, kot si večina predstavlja. Arhetip kovine, prvi vzorec, ki je zarisal osnovno pot, je bil rojen davno pred Black Sabbath (ter Coven, Arthurjem Brownom, Beatli itd.). Zatorej pojdimo na sam začetek poti, v našo pred-zgodbo, ki se začne več kot 120 let pred črnim Birminghamom in rojstvom heavy metala.

Pred »kitarskim« introm je hudičeve note zapisal R. Wagner in njegov koncept »Gesamtkunstwerk«. Ko je opisal termin, se ni zavedal, da bo s konceptom vplival na zvrst, ki se bo imenovala primarno heavy rock (kasneje heavy metal), in pravzaprav postal njen nesojeni oče. »Gesamtkunstwerk« v celoti zajema vse faktorje, združene v celoto, ki oddaja energijo in glasbeno-vizualno umetnino s pridihom izvenzemeljskega. Ko je Wagner oplemenitil opero s primernimi dodatki, da je postala »drama s prizvokom hudičevih nakan«, je ustvaril točno to, kar so cirka 120 let za njim poizkušali ustvariti Black Sabbath in kasneje (predvsem v 80-ih, v času začetka ogromnih odrskih produkcij) Judas Priest, Triumph, Scorpions, Van Halen, Iron Maiden, Saxon, Dio in mnogi drugi.

Vmesno fazo in preskok od očetov metala, med drugim Beethovnom, ki je začel ustvarjati ravno na prelomu iz klasične v romantično ero, in največjimi predstavniki romantike (Wagner, Dvořák, Čajkovski, Smetana, Brahms, Bruckner, Mahler, Strauss, hudičev violinist Paganini, nikakor pa ne smem izpustiti »našega«, v Piranu (Piran je takrat sicer spadal pod Beneško republiko) rojenega Tartinija, ki je deloval v baročni dobi ter napisal epsko Hudičevo sonato – da, Paganini in Tartini, nebesa in pekel, hudič in angeli so primordialne tematike, ki so del glasbe od nekdaj in bodo do konca obstoja ostale v takem ali drugačnem pomenu) predstavlja Amerika v začetku šestdesetih let 19. stoletja, ko so hudičeve nakane (in ukane) prevzele črnske delavce na širnih plantažah ameriškega juga. Ti si zagotovo niso predstavljali, do kam bo segla njihova krvava roka.

Roka, ki je prižgala uporniški ogenj petja in igranja o svojih občutkih, je bila močna, a vendar izmučena – bila je delavska roka. Roka usode, ki je govorila o občutkih zasužnjenosti, zapostavljenosti, o izkoriščanju, o iskanju resnice in odgovorih na življenjska vprašanja. Predvsem pa je spodbujala in na začetku pravzaprav nezavedno ustvarjala razmišljanje o nečem, česar klasična glasba neposredno ni vsebovala, tj. (glasbeno-miselni) UPOR.

Na prehodu v dvajseto stoletje so Howlin’ Wolf, Robert Johnson, Tampa Red, Lemon Henry Jefferson, Muddy Waters in ostali velikani začeli ustvarjati glasbo, ki se je skozi trideseta in štirideseta uveljavila kot del ameriške (delavske) kulture. Blues se je počasi razvijal v mnogotere zvrsti in ob nastanku električne kitare postal rokenrol. V petdesetih so Amos Milburn, Memphis Slim, Jerry Lee Lewis, zelo posebnen Little Richard ter nenazadnje eden najpomembnejših kitaristov vseh časov, Chuck Berry, zastavili popolnoma nove smernice. Smernice, ki so predstavljale nekaj »nevarnega«. Smernice, ki so preskočile vse ovire in se, ne oziraje na pravila, obnašale, kakor so se hotele. Brez poslušnosti, brez avtoritete! Le-te so vplivale na mnoge mladeniče, med drugim na enega izmed ne samo najslavnejših glasbenikov vseh časov, temveč enega od najslavnejših ljudi v zgodovini človeštva nasploh, Elvisa Presleyja. Elvis je obnorel svet in vplival na dobesedno VSE, vključno z milijoni mladih Angležev. Med njimi so bili fantje, ki so ustanovili The Beatles, The Rolling Stones, The Yardbirds, Cream, kasneje Led Zeppelin ter mnoge druge. Verižna reakcija.
 
Naša dramatična uporniška glasba se je po vmesnem postanku v ZDA vrnila domov v Evropo. Ko so mladeniči v delavskih mestih Anglije brali besedila krvavo prepotenih črnskih delavcev, so se v njih prepoznali. V »črni deželi« angleške industrije so v povojnem obdobju vladale obupne razmere. 2. svetovna vojna (in bombardiranje vseh večjih mest, ki so proizvajala orožje za obrambo britanskega otoka) je pustila velike posledice, fizične in psihološke. Mladeniči so v ruševinah svojih staršev mislili na svetlejšo prihodnost, a ta ni prišla čez noč. Tovarne so začele obratovati s trikratno hitrostjo, za obnovitev države so bile potrebne prav vsake mlade roke. A roke vseh mladeničev pač niso bile ustvarjene za vihtenje lopat, sekir in motik, temveč za vihtenje kitar. Kitare v Birminghamu leta 1968 niso oddajale veselih zvokov otrok cvetja, kot tiste med »hipi« seksualno osvobojeno mladino v Ameriki, temveč vse druge. Obup, degradacijo, neverjetne razlike med družbenimi sloji, umazane ulice, temno nebo, glasna nakovala, ki pribijajo železo, kovino in jeklo z velikimi kladivi v industrijske oblike. Mladeniči, ki so hoteli uiti iz vnaprej zastavljenega patenta življenja, so bili prej redkost kot karkoli drugega. Med temi mladeniči sta na srečo bila Geezer Butler in železni mož, roka pogube – Tony Iommi, oče metala moderne dobe.

Štirje revni fantje iz obubožanega birminghamskega predmestja Aston so hoteli igrati glasbo z edinim namenom, da pobegnejo. Pobegnejo iz okoliščin, ki niso prinašale prihodnosti. Ki niso prinašale sreče. Ki niso prinašale nič, razen trpljenja. Upor staršem, upor sistemu in predvsem upor proti vnaprej ustvarjeni repeticiji usode so prispevali k rojstvu Earth, kasneje Black Sabbath, in s tem k rojstvu heavy rocka, ki je skozi leta z novinarskim preimenovanjem (a idejno nespremenjen) postal heavy metal. Spontano ustvarjene klasike (Prvi Black Sabbath album je bil npr. posnet v enem dnevu tekom dvanajsturne studijske seanse 16. oktobra 1969 ter je s tem ustvaril začetek vsega, kar je sledilo, in sicer dobesedno vsak metal band (trenutno jih je v Metal Archives vnešenih cca. 180 000) nosijo v sebi kanček DNK-ja Tonyja Iommija in Geezerja Butlerja, dveh glavnih piscev metal umetnosti v Black Sabbath. Zgodovina metala bi bila brez potomcev italijanskih (Iommi) in irskih staršev (Butler) popolnoma drugačna!

Vse, kar so Black Sabbath (plus Led Zeppelin, Deep Purple, Rush, Scorpions, Judas Priest, Pentagram in mnogi drugi) v novopečenih razburkanih vodah distorzije začrtali tekom prvih treh, štirih let v 70-ih, so prvi protometal bandi (Iron Maiden, Saxon, Angel Witch, Diamond Head, Satan in mnogi drugi, v ZDA npr. Riot, Vicious Rumors, Cirith Ungol, če jih omenim le nekaj) sprejeli, povzeli in poustvarili na svoj, predvsem hitrejši način in ustvarili glavno metal gibanje konca sedemdesetih, ki je vplivalo na prav VSE žanre, ki so sledili kasneje tekom osemdesetih (speed, thrash, death, black, doom): veliki NWOBHM, novi val britanskega heavy metala, s podporo ene največjih spregledanih osebnosti v zgodovini metala – velikim stvariteljem Heavy Metal Soundhousa, Nealom Kayem. Tekom nastanka NWOBHM-ja je leta 1979 nastal tudi prvi pravi »full on leather and spikes« slovenski heavy metal band, nesporni pionirji kovine v naših krajih, metal ikone, ne le Slovenije, temveč celotne nekdanje triindvajsetmilijonske Jugoslavije –  Pomaranča!
 
Osemdeseta so zaplula v razburkane vode. Black Sabbath so se razšli z Ozzyjem le leto pred tem. Iommi je zadevo rešil na najboljši možni način in v band povabil enega izmed prvovrstnih vokalistov vseh časov, Ronnieja Jamesa Dia, ki je prinesel melodično noto in vokal brez omejitev. Rezultat je bil album, ki sodefinira metal osemdesetih in metal kot tak. Heaven and Hell. Istega leta je izšlo ogromno »prvencev«, ki so spremenili potek igre. Iron Maiden – Iron Maiden, Diamond Head – Lightning to the Nations, Motörhead – Ace of Spades (ki seveda ni bil prvenec takrat že »starega« banda, a vendar neizpustljivo vpliven!), Tygers of Pan Tang – Wild Cat, Angel Witch – Angel Witch, v Nemčiji Accept z I’m a Rebel in v NWOBHM zelo vplivni Def Leppard z leto poprej izdanim On Through the Night in par mesecev po letu 1980 Venom z Welcome to Hell. Vsi našteti albumi so ekstremno vplivali na razvoj speed/thrash/black metala v ZDA in v Evropi ter na vse prelomne skupine tiste dobe: Metallica, Slayer, Testament, Anthrax, Kreator, Sodom, Destruction, Helloween, Running Wild, Mercyful Fate, Warlock in mnoge druge. Žanrske omembe in definicije so tu le za lažjo orientacijo. Moramo se zavedati, da je v tistem času med skupinami vladal le en termin: heavy! Ko dolga leta govorim in na turnejskih avtobusih mesece in mesece v letu potujem z ljudmi, ki so metal dobesedno ustvarili ali bili tam na samem začetku (v primeru Uda celo pred tem, saj je začel v obdobju 1967/1968), se žanrom kot takim vsi le nasmehnejo. Žanre so za lažjo orientacijo PRODAJE ustvarile založbe, novinarji pa so jih pisno prodajali za komercialni namen marketinga metala (in s tem večstranskega zaslužka). V osemdesetih. Kasneje se je metal kot tak razvejil v toliko koreninskih podtalnih podzvrsti, da so žanri postali prej omenjena lažja orientacija v kaosu.

Vsa glasba, ki jo konzumiramo pod terminom »metal«, izhaja iz iste veje in ji zatorej res pritičeta le dve bistveni oznaki: »heavy« in »extreme«. V nadaljevanju bom določene žanrske termine uporabljal za boljšo/lažjo usmeritev manj veščih bralcev, ki bodo ob tem (upam) izvedeli kaj novega. Le-tem je članek primarno tudi informacijsko/zgodovinsko namenjen.
 
Po stvariteljskih sedemdesetih, ko (še) ni bilo velikih odrskih produkcij in je vse bolj ali manj temeljilo na profitu dvoran in managerjev, bandi pa so vedno potegnili kratko, so osemdeseta metal postavila na tron, končno tudi v smislu zaslužka skupin in s tem posredno tudi možnosti za preživetje preko metal glasbe. Preživetje, ne životarjenje! Glasbene oddaje, prihod MTV-ja ... Povsod je kraljeval heavy metal kot edina resna protiutež pop glasbi. A vendar, tu je treba poudariti naslednje dejstvo: metal JE po eni strani dejansko bil komercialno tako popularen, da je v nekem smislu BIL tudi »pop«, v primeru mnogih skupin na zahodu Amerike celo dobesedno. Komercialni veji sta bili v bistvu dve – heavy metal (ter vsi ostali podžanri in sprijenci, npr. glam, pri čemer ne ciljam na odlične skupine ala Ratt, Dokken, Mötley Crüe itd., temveč na dobesedno deset tisoč neimenovanih uličnih bandov na Sunset Stripu, ki so to zvrst izpridili do zadnje skrajnosti in uničili to, kar je v samem začetku predstavljala) ter vse ostale ekstremne zvrsti, začenši s thrash metalom in največjim metal bandom vseh časov, Metallico. Thrash so podpirali vsi »resni« magazini (Kerrang!, Burrrrn!, Metal Hammer, Rock Hard, celo Classic Rock, ko se je tja iz legendarnega NWOBHM-magazina Sounds poleg Malcolma Doma prestavil njihov največji novinar, Geoff Barton), glam pa je kraljeval v vsemu, vključno z mladinskimi revijami, kjer smo lahko prej omenjene bande videli na redni bazi (v Evropi npr. v magazinih Bravo, Rocky, Das Freizeit Magazin itd.).
 
Zaradi dajanja prednosti določenim bandom v »resnih« magazinih so bile nekatere ultrakvalitetne metal veje popolnoma pod radarjem in veliko oziroma večina teh bandov ni nikoli živela od metala. Zaslužili niso praktično nič kljub veliki kvaliteti in ogromni, srčni umetniški vrednosti. Tu ciljam predvsem na ameriški (progresivni) power metal, kjer je iz bazena odličnih skupin (Jag Panzer, Vicious Rumors, Sanctuary, Nasty Savage, Helstar, Riot, Fates Warning, Warlord, Crimson Glory, Iced Earth in mnogi drugi) velike turneje odigralo le par bandov, vsi so bolj ali manj životarili skozi celotno kariero, zares uspelo pa je le enemu: Iced Earth. Ti so se zaradi vsem znanih razlogov precej klavrno razšli in zanetili samovžig na komercialnem vrhuncu kariere – kar seveda NE odvzame kvalitete glasbe, tega nikakor ne pozabite! Ista usoda je doletela odlične heavy/doom bande osemdesetih z izjemo Candlemass, na zelo iznajdljiv način pa so se recimo rešili nemški bandi, ki so svoj melodični heavy metal zapakirali v še hitrejšo obliko, ustvarili melodični power metal in pravzaprav rešili underground metal v devetdesetih. Da, devetdeseta.
 
Pregovorno slabo desetletje je seveda nekaj, kar je povzročil vpliv grungea v Seattlu. Da je bilo desetletje za metal »slabo«, seveda nikakor ne drži, saj so devetdeseta najbolj plodno obdobje v zgodovini metala, tako v underground smislu kot tudi nasploh. Grunge je metal pregnal iz naslovnic revij in iz prvih mest glasbenih lestvic (z izjemo Metallice leta 1991 in Pantere leta 1994), a nikakor ne iz glasbenega zemljevida ter možganov nadobudnih kovinoglavcev širom sveta. Najbolj številčno prodajani album vseh časov (The Black Album) je bil izdan ravno na začetku omenjenega desetletja, večina ekstremnih podžanrov pa se je dokončno razvila in pokazala sadove ravno skozi devetdeseta. V tem desetletju je nastal tudi najbolj cenjeni metal open air festival vseh časov, Wacken Open Air, prav tako pa so tekom 90-ih nastali Bang Your Head, Headbangers Open Air, Graspop Metal Meeting in mnogi drugi kultni festivali, ki so zdavnaj prevzeli domeno največjih dveh: prvega heavy metal festivala na svetu, legendarnega angleškega Doningtona, in kasneje nizozemskega Dynamo Open Aira v Eindhovnu. Nemška scena je v devetdesetih dokončno zacvetela v celoti. Grave Digger, Helloween, Rage, Kreator, Sodom, Tankard, Doro ter predvsem Blind Guardian so neprekinjeno izdajali odlične albume in vladali devetdesetim v Evropi. Amerika s prej omenjenimi Iced Earth in Vicious Rumors ni zaostajala (oba banda sta v 90-ih izdajala superiorne albume), odlične albume so izdali Virgin Steele, Riot in mnogi drugi, iz Sanctuary so nastali veliki Nevermore. V Skandinaviji je požar (dobesedno) zanetil drugi val black metala, na Švedskem je zaštartal melodični death metal, na Finskem simfonični (power) metal in mladi val, ki je vplival na kasnejšega zadnjega kitarskega heroja moderne dobe Alexija Laiha. V Ameriki je vladal death metal in z Atheist, Cynic, Cannibal Corpse, Deicide, Death, Morbid Angel ter drugimi pisal zgodovino glasbeno-liričnega ekstremizma v vseh pogledih. Fear Factory so prinesli industrialni faktor. Anglija je vladala romantiki, gothicu in doomu. Paradise Lost so odšli na turnejo z Iron Maiden. V Južni Ameriki metal ni nikoli pojenjal in do 1996 je Sepultura (s slovenskim pridihom, saj je bila pred parimi dnevi preminula mati Andreasa Kisserja rojena Mariborčanka) veljala za enega največjih metal bandov na svetu. Dodati moram državo, kjer je metal ostal (in vedno bil) na tronu. Japonska.

Metal je na Japonskem tudi v devetdesetih vladal vsemu, X Japan, največji japonski band vseh časov, je prodajal milijone albumov, nekdo tako specifičen kot npr. Yngwie Malmsteen je še vedno polnil arene. Ko sem lani v razprodanih dvoranah igral na Japonskem in Kitajskem, sem se o naštetem lahko prepričal na lastne oči.

Azijci so najbolj hvaležna metal publika poleg Južnoameričanov. Neverjetna podpora Japonske je pri skupinah rezultirala v edinstveni kategoriji, saj so založbe prav zaradi njihove surealne podpore ustvarile »bonus track for Japan« na albumih, veliko skupin pa je album »v živo« prav iz teh razlogov posnelo na Japonskem. Ti albumi so dobesedno ustvarili določene bande, ki so ravno s temi izdajami dobili največjo bazo poslušalcev na globalni ravni (Tokyo Tapes, Unleashed in the East, Made in Japan itd.), kljub temu da so pred tem izdali veliko število studijskih albumov.

Devetdeseta so ustvarila le eno zvrst, ki je metal dobesedno izmaličila. Nu-metal. Tekom nu-metal evforije je metal kot tak zares izgubil identiteto v mainstreamu. Menjava pevcev v dveh najtradicionalnejših skupinah (odhod Halforda iz Judas Priest in odhod Dickinsona iz Iron Maiden), propad Guns’n’Roses in seveda pregovorno obupni preskok Metallice v country/U2 stil oblačenja, striženje in komadi, ki nikakor niso spominjali na »tisto« Metallico so že leta pred tem ustvarili razkol v metalu ... Glavni obrazi so se spremenili iz danes na jutri. Poudarjam: samo v mainstream smislu! V undergroundu je bil metal vedno zdrav, ustvarjalen in nikoli podcenjen! Prav zato je metal preživel. Podtalnica je neusahljiva! In prav zato metal vedno BO obstajal v več oblikah. Oblikah, ki jih ni mogoče uničiti ali izničiti. In prav TA občutek je konec devetdesetih ponovno vlil upanje v metal na veliki nogi. Metal se je začel vračati v arene. Ozzy se je združil s Sabbath, Bruce se je vrnil v Iron Maiden, združili so se Destruction, Testament so postali močnejši kot kadarkoli poprej ... Festivali so začeli rasti kot gobe po dežju, začelo jih je obiskovati na desetine tisoč ljudi. Na vsem dostopnem novem izumu – internetu (in ustvarjenih forumih) – se je začel širiti kult o starih časih in spoštovanju preteklosti. Metal je imel pred sabo ponovno svetlo pot. In prav tu, ob koncu devetdesetih, se začne tudi pot paranoid-zine.com, zdajšnjega paranoid.si. Za mladino bom dodal zgodovinsko regijsko noto: Paranoid je nastal v koroški glavi Mitje Gruberja, v Črni na Koroškem rojeni Mojmir Sepe je prvemu slovenskemu metal bandu Pomaranči podpisal prvo dovolilnico za studio posnetek leta 1979 in s tem omogočil rojstvo slovenskega metala, nekdo iz Koroške je igral metal v 60-ih državah po svetu in izdal veliko število albumov s šestimi legendarnimi skupinami ter ponesel slovenski metal dobesedno po celem svetu, Dejan, zdajšnji urednik Paranoida, je Korošec. Metal v Sloveniji brez te revne, majhne, zapostavljene, a vendar regije, ki je vedno delala tektonske premike v zgodovini Slovenije (bitke poročnika Franja Malgaja za severno mejo, ohranitev države na plebiscitu leta 1920, oborožena borba na mejah na Holmcu in Viču leta 1991, mati železarna, ki je poganjala industrijo polovice države v 60-ih, 70-ih in 80-ih ter mnogo drugih), ne bi obstajal v taki obliki kot obstaja, ne pred letom 2000, ne po letu 2000. In to je dejstvo.

Več o naslednjih desetletjih si preberite v članku, ki sem ga napisal skoraj 15 let nazaj in govori o vsemu, kar se je zgodilo po letu 1999. In vse najboljše Paranoid, internetno gorivo slovenskega metala. Na naslednjih 25!

Metal JE podtalna glasba, vedno na obrobju, vedno na robu družbe in taka mora tudi ostati. Metal je dostopen vsakomur in sprejme vsakogar ... Ni pa dušno namenjen vsakemu človeku in vsakim ušesom. Namenjen je tistim, ki ga znajo dešifrirati in hočejo spoznati. V globino, ne samo površinsko. Glasba, ki štrli daleč nad povprečjem in opozarja, kriči, spreminja ... Od nekdaj in zmeraj, vedno in povsod. Vsi ljudje na žalost niso pripravljeni na spremembe in napredek. Hočejo ostati v coni udobja in metal to definitivno NI. V metalu ni cone udobja, metal je izliv vseh možnih občutkov in čustev, razen udobja. Včasih pridrvi skozi vse špranje družbe in jo celo spreminja do te mere, da ima globalni vpliv. Nato zopet delno zamre. A prav vedno O(B)STAJA in tli, njegova plamenica nikoli ne zamre, vedno čaka na nov vžig. Metal potuje v ciklih in se vedno znova vrača v velikem slogu. A dejstva (ne)obstoja je treba sprejeti: originalni metal postaja star, metal se bliža zimi življenja in tekom upokojitve ljudje na žalost preminejo. Tak je tok življenja in njegov naravni proces. Tako bo tudi z glavnimi metal akterji. Veliko jih je, kot vemo, že odšlo.

Če se navežem na ostale aspekte življenja, npr. literaturo: bo kdo dosegel neverjetna dela Dostojevskega, Tolstoja, Hemingwaya, Huxleyja, Joycea, Stevensona, Twaina, Manna, Hesseja, Kafke, Goetheja ali antičnih genijev Homerja, Herodota, Seneke, Avrelija itn.? Nikakor, a ljudje še vedno pišejo, literarna dela se še vedno izdajajo. Bo kdo dosegel Beethovna, Mozarta, Čajkovskega in vse ostale glasbene vizionarje, ki sem jih omenil na začetku članka? Definitivno ne. V športu NBA še vedno obstaja brez Jordana, Barkleyja, Bryanta, Birda, Magica in drugih. NHL obstaja brez Lemieuxa, Gretzkyja, Bura, Fetisova in drugih. Nogomet se igra tudi brez Peleja, Maradone, Platinija in tudi brez Modrića, Messija ter Ronalda se bo. Metal se že leta igra brez Black Sabbath in tudi heavy metal brez Iron Maiden, Judas Priest, Saxon, Accept, Megadeth, Manowar, Metallice, Testament itd. se BO igral naprej.

Na mladih skupinah je težko breme ohranjanja kovinskega duha, ki so ga veliki predhodniki ustvarili in ga ohranjali skozi dolga desetletja. Objektivno in realno seveda nihče več ne bo dosegel neverjetnih višin in ultra legendarnih statusov prej omenjenih skupin, kar je na nek način zastrašujoče, a upanje ostaja in umre zadnje. In dokler imamo upanje, je prihodnost svetla.

Summa summarum: metal je stanje misli in duha in metal nikakor NI to, kar vam hočejo prodati založbe in revije. Metal je definicija spiritualne svobode, izražanja in misli. Nikakor ne poslušajte nikogar, ki vam skuša vsiljevati svoje mnenje. Velika večina nima pojma, o čem govori. Žalostna realnost. Zaupajte svojim notranjim občutkom in svojemu srcu. Moje zgoraj zapisane vrstice so ravno to: so izrecno moje srčne misli, predane kovini do zadnjega atoma, ustvarjene skozi petindvajset let glasbenega metal razmišljanja, s težko prigaranim delom dolgih let personalnega sobivanja z ljudmi, ki so metal (so)ustvarili in ga postavili na zemljevid moderne glasbe ... Zatorej pišem izključno o izkušnjah iz prve roke (no, skozi sivočrne, zastrte strani prirejene zgodovine se je težko prebijati, da, vključno z metalom; univerzalnih zaključkov ni, resnica je vedno relativna in nikoli absolutna).  

Torej misli. Zapisane misli so povzetek poteka metal zgodovine zadnjih petdesetih let skozi dolga leta raziskovanja in osebnih izkušenj. A vendar, če se z njimi ne strinjate, jih lahko po mili volji pozabite. Nič zato. Zakaj? Namen metala je vedno bil upor in svoboda. Osnovna dejstva seveda držijo, le-ta so nespremenljiva ... Dejstev, ki opisujejo, »kako« in »zakaj« je metal nastal, ni mogoče izpodbijati ... Nihče pa naj vas ne prepričuje, »kaj« metal je! Metal je vedno bil, je in vedno BO točno to, kar VI SAMI hočete, da je!!!