Na poljski metal sceni močno izstopajo bandi ekstremnejših smeri (black, death). Crystal Viper so bili eni redkih, ki so zastopali barve nemške vzhodne sosede v žanrih heavy/power metala. Po njihovem nedavnem razpadu pa so se kot najbolj možni kandidati novih zastavonoš te scene pojavili Aquilla. Band je »v podzemlju« aktiven že nekaj časa, z drugim albumom Sentinels of New Dawn pa bodo, kot kaže, nase začeli opozarjati širšo metalsko množico. Navsezadnje so že del fantastičnega line-upa naslednjega festivala Keep It True.

Gledano na vzdevke članov zasedbe, ki se predstavljajo kot Captain Paradox, Jaspar De Phaser, Kris Invader, Hippie Banzai in Pete Slammer, bi na prvo žogo lahko pričakovali neko novodobno powermetalsko afnarijo, po njihovih fotografijah pa bi jih lahko brez problema zamenjali za kakšne pajdaše Running Wild iz druge polovice 80-ih. Izhajajoč iz obeh predvidevanj je druga možnost edina, ki je blizu poslanstvu, ki so si ga zastavili Aquilla. Tematsko so se lotili medgalaktičnega popotovanja po vesolju, ustvarjajo nekakšen znanstvenofantastični univerzum, kamor se je preselila človeška civilizacija, glasbeno pa se držijo tradicionalnega heavy metala s poudarjenim epskim pridihom.

Večina novodobnih heavy metal revitalistov se poslužuje tipičnih oprijemov NWOBHM, pri Poljakih pa ti elementi niso čisto primarni. OK, čisto brez ne gre, odigrajo tudi kakšne maidnovsko navdahnjene galope, harmonije oziroma solaže (čeprav so tudi te bolj značilne za sredino ali drugo polovico 80-ih), nekoliko bolj pa je čutiti vpliv nemške heavy metal šole; v prvi vrsti zgodnjih Helloween, tudi že omenjeni Running Wild niso daleč. Na primer udarni uvodni komad Creed of Fire je sestavljen iz arzenala eksplozivnih riffov in melodij v rangu omenjenih skupin. Dobro pri tem je, da ohranjajo dovolj lastne identitete in jih ne moremo kar označiti za kakšne posnemovalce. Enako velja za vokal. »Kapitan Paradoks« poje čisto, melodično, močan je v visokih legah, v mirnejših malce (ampak res malce) spominja na mladega Klausa Maineja. To je bolj kot orientacija, kaj približno se lahko pričakuje od vokala.

Malo bolj helloweenovsko izpadejo krajše harmonije pri Thunder and Steel, ki je v osnovi malce počasnejša pesem z značilnimi skupinskimi skandirajočimi back vokali. Zanimivejši del komada je tudi speedmetalsko navdahnjeno soliranje v njegovi sredini. Nasploh je za celotni album značilno zelo pestro in intenzivno kitarsko dogajanje. Ta pri Battalion 31 močno pridobi na epskosti, ne manjkajo junaško navdahnjene solaže, heroični značaj skladbe podkrepijo tudi s pompoznostjo back vokalov in »oooooo« zborovskim zaključkom.

Kar se tiče epskosti, so Aquilla najbolje prihranili za konec z desetminutnim epom The Prophet. Dinamika, menjavanje razpoloženj, pestro dogajanje skozi celotno skladbo držijo pri poslušalcu visok nivo zavzetosti. To je tista pozitivna stran daljših epov, ko časovna komponenta ne igra nobene vloge. Vsega tega v skladbi kot tudi na celotnem albumu bandu ne bi uspelo napraviti brez odlične ritem sekcije, ki predstavlja trdno osnovo njihove podobe. Bas je pogosto v miksu postavljen v ospredje, tudi kakšen solo vložek ne manjka, na primer pri Technocrats Tyranny.

Sentinels of New Dawn je lepo presenečenje, klasičen heavy metal pa z Aquilla dobiva še eno ime, ki si ga velja zapomniti.