Ljubiteljem znanstvenofantastične strateške igre StarCraft je priimek Kerrigan seveda zelo poznan. In prav po enem glavnih likov, Sarah Kerrigan, so se poimenovali metalci iz mesta Freiburg na jugozahodu Nemčije. Metalci sicer pogosto posegajo po navdihu iz fantazijske literature, precej redkeje pa po likih iz videoiger. Je pa malce presenetljivo, da takšno ime nosi band, ki se glasbeno navdihuje pri začetku 80-ih let.

Ob kopici zelo dobrih skupin novega vala tradicionalnega heavy metala, ki trenutno opozarjajo nase z odličnimi albumi ter so poskrbele za svežino in dale klasičnemu heavy metalu nov zagon, so Kerrigan uspeli kreirati lastni prepoznaven zvok in stil. Eden glavnih vzrokov za to je nekoliko melanholičen, a obenem zelo melodičen in stilu glasbe energično primeren vokal. Jonas Weber zna spustiti tudi klasičen heavy krik, v osnovi pa gre njegovo petje bolj v smer »zasanjano« pripovednega v srednjih legah kot višje kričečega. Kerrigan obožujejo melodije in temu posvečajo veliko pozornosti. Močno spevnost dosegajo prav z vokalnimi linijami. Refreni so hitro zapomnljivi in nalezljivi, a prav nič klišejsko osladni. Ob tem močno dozo melodij dodajajo s kitarami. Kitarsko dogajanje je zelo pestro, veliko je kitarskih harmonij ter tudi spevnih, učinkovitih solaž. Čeprav Kerrigan veliko stavijo na melodije, nikoli ne pozabijo na trdno riffovsko osnovo. Zgodnji Iron Maiden so vsekakor eni njihovih glavnih glasbenih vplivov, niso pa Kerrigan tako energično divji, kot so bili Steve Harris in kompanija na začetku svoje kariere. Imajo malce manj ostrine, celoten zvok je nekoliko »mehkejši«.

Je pa Wayfarer album, ki ohranja visoko kakovost skozi vseh dobrih 40 minut in tudi dovolj raznolik. Uvodni Torchbearer prepriča z odlično melodiko, mestoma poudarjenim galopom in rahlim epskim prizvokom, Asylum gre bolj v smer klasičnega heavy metal napada z intenzivnimi riffi, močnim basom in nebrzdano energijo. Zaradi podobnih karakteristik je Surrender eden najboljših delov albuma, ki bo tudi zaradi visokih vokalnih linij oziroma »screamov« navduševal klasične heavy metal puriste. Tistim, ki jim klasični heavy metal leži v duši, bo srce prav tako zaigralo pri Blood and Steel. V prvem delu je prava headbangerska himna srednjega tempa, v drugem pa se fantje precej zdivjajo in prestavijo dve prestavi višje. Zelo dobro pa se Kerrigan znajdejo tudi v počasnejših skladbah z močnejšim epskim pridihom. Pri naslovni skladbi dodajo še določeno mero melanholije, pri dinamičnem Dystopia gredo mirnejši deli v smer bolj aktualnih albumov Iron Maiden, Red Light Tower pa je prava epopeja in lep zaključek albuma.

Wayfarer je naslednji v vrsti odličnih albumov, ki dokazuje, da je klasični heavy metal leta 2026 še kako »alive and kickin'«. Kerrigan so ob tem uspeli razviti dovolj lastne identitete, da jih ne gre šteti zgolj za kakšne posnemovalce Iron Maiden in ostalih žanrskih velikanov.