Armored Saint so neki posebneži med dolgoživimi ameriškimi heavy/power metal bandi. John Bush velja za enega najbolj prepoznavnih in cenjenih metal vokalistov, vendar ni tipičen ameriški »kričač«, njegov vokal leži precej niže, je pa poln, emocionalen, ima značilen občutek za melodije in včasih deluje celo, kot da bolj pripoveduje, kot pa poje. Glasbeno so Armored Saint vedno bolj stavili na groove, ritem in občutek kot na tehnično dovršenost, virtuoznost ali hitrost. Delujejo bolj moderno, rockersko in organsko kot njihovi žanrski soborci, kot so Helstar, Jag Panzer, Omen, Vicious Rumors in drugi. Prav zaradi tega Armored Saint že desetletja zvenijo drugače od večine ameriških heavy/power metal skupin in tudi Emotion Factory Reset ni izjema. Je pa bil njihov zadnji album iz leta 2020 Punching the Sky eden tistih z več klasičnega heavymetalskega naboja, refreni izpostavljenih komadov so imeli himnične napeve, bolj spevne melodije.

Prav zato me Emotion Factory Reset na prvo žogo ni tako prepričal kot predhodnik. Za osvojitev albuma je potrebnih kar nekaj več poslušanj in potrpljenja. Armored Saint niso nadaljevali v s Punching the Sky zastavljeni smeri, znova so se osredotočili in dali večji poudarek groovu, ritmični razgibanosti in riffovsko grajenim kompozicijam. Melodije so manj izrazite, refreni pa manj neposredno spevni.

Prvi del albuma je bolj neposreden, energičen, sploh to velja za otvoritveni komad Close to the Bone, pri Every Man-Any Man pa je izpostavljen zanimiv groove, ki ga vzpostavi dinamična ritem sekcija z enim svetovno najbolj uveljavljenih metal basistov na čelu, Joeyjem Vero. Not on Your Life ter Hit a Moonshot sta precej udarna z nekaj zanimivimi solažnimi dodatki. Potem pa se album začne razvijati v različne smeri. Buckeye zveni bolj (hard)rokersko, riffi izgubijo ostrino na račun dinamike in igrivosti. Pri It's a Buzzkill in še bolj Ladders and Slides pridejo do izraza alternativni, tudi stonersko navdahnjeni riffi, ki pri Bottom Feeder pridobijo še na masivnosti in trdoti. V tem delu albuma pride posebej do izraza tudi Busheva sposobnost prilagajanja različnim razpoloženjem skladb. Namesto klasičnih, izrazito spevnih linij pogosto poseže po manj predvidljivih vokalnih interpretacijah, ki delujejo skoraj pripovedno. Prav pri Bottom Feeder mu uspejo izvrstna dramatična stopnjevanja proti refrenu, ki se odlično povežejo z masivno riffovsko strukturo skladbe.

Emotion Factory Reset je eden tistih albumov Armored Saint, katerih moč se skriva v podrobnostih, razgibanih aranžmajih in vzdušju, ki ga band gradi skozi posamezne skladbe. To ni album, ki bi poslušalca osvojil na prvo žogo. Armored Saint so svoje poslušalce na takšen pristop skozi leta že navadili. Tiste, ki jih niso prepričali do sedaj, pa jih ne bodo niti s tem albumom.