Vsak resni in profesionalni novinarski prispevek naj bi vseboval družbenokritičen, relevanten ali vsaj psevdointelektualen uvod. Če so na limanicah grind bandi, ki so pregovorno na levem političnem polu in s sarkazmom ter cinizmom v besedilih opozarjajo na bolestnost človeškega uma, je pritisk političnega komentiranja toliko večji. Na žalost ne manjka stvari, ob katere bi se lahko obregnil. Na genocide tistih, ki so se pred 80 leti učili od najboljših, smo že tako imuni in je dnevno poročanje o smrtnih žrtvah le še statistika, zato bom kot Gradčan in oče šoloobveznih otrok s prstom pokazal na aktualni pokol v srednji šoli, za katerega si nisem niti v sanjah predstavljal, da ga bo ameriški kapitalizem uspel izvoziti v »zabačen« Gradec. Uganite, katerega porekla je bil izmeček in kaj je počel s svojim življenjem na dnevni bazi. Verjetno je svoje genitalije uporabljal le za uriniranje. Bojda so v neki osnovni šoli učenci v Sloveniji te dni šokirali s posnetkom, kjer z namenom predstavitve filmskega žanra grozljivke okrvavljena učiteljica z motorko lovi in mori otroke, ki v krikih bežijo po šolskih hodnikih in si poskušajo rešiti golo kožo. Slab timing, priznam, a vseeno: ozaveščeni starši so začeli kokodakati in se postavili v bran moralnim vrednotam, češ, kaj se pa gremo?! Stavim, da isti starši ob trenutni suši dnevno tratijo pitno vodo z zalivanjem zelene travice (žal dobesedno), pranjem električnega avta na lizing ali polnjenjem nizkocenovnih bazenov, da si pričarajo izkušnjo zgornjega srednjega razreda. Verjetno ne bi pravičniški in zaščitniški očiji in mamice imeli nič proti, če bi njihovi najstniški sončki raje kot grozljivko uprizorili pornič? Navsezadnje ljubezen vedno zmaga nad nasiljem. Ko že omenjam ljubezen, te dni so mi na vrata trkale Jehove priče in me povprašale, kako si mislim, da se bo svet končal in da ZAGOTOVO obstaja višja sila, da pomladi cvetlice tako lepo cvetijo. Z globokim in počasnim zen vdihom in izdihom sem se zahvalil za to modrost, sprejel njihov letak z vabilom skupnega branja Svetega pisma ter se potrudil jim ne zaloputniti vhodnih vrat pred nosom. Ko pridejo naslednjič, jih bom poskusil prepričati, naj se spreobrnejo v satanizem, in jim v branje ponudil satanistično biblijo, ki jo po naključju (kakopak) imam na domači knjižni polici.

Po grindersko sem v zgornjem odstavku brezsramno popljuval, osramotil in užalil vse po spisku in, upam, pokazal na hinavščino dvojnih meril. Vsi problemi tega sveta izhajajo iz slabe samopodobe, pravi modrost, ki sliši ne ime »das Gym«. Zdaj pa si predstavljajte, da so zgornji odstavek besedila stotih maksimalno minuto dolgih grind komadov, ki jih v ozadju začinijo blastbeati, hrupne distorzirane kitare ter kričeči in rjoveči vokali, in imate dobro predstavo o tem, kako zveni aktualni studijski album Brutal Sphincter, začuda komaj tretji po vrsti. Zbirko poleg novorojenca Sphinct-Earth Society dopolnjujeta Analhu Akbar (2018) ter Dirty Jazz Bondage Club (2015). Primerjava trojice je ustoličila predhodnika Analhu Akbar (2018) za bandov (trenutni) magnum opus (za moj osebni okus). Sphinct-Earth Society je produkcijsko in glasbeno temu sicer zelo soroden, vendar je album kot celota bolj groovy ter »strukturiran«, seveda v očeh grinda. Ergo: manj hrupa, manj blast beatov, več menjav tempa in ritma, ki nudijo več možnosti plesnega udejstvovanja, predvsem sproščenega zmernega čupanja in miganja z ritko. In ravno to me je zmotilo – preveč dinamike in »smisla« za ta žanr. Več je tudi odsekov, kjer baskitara odigra sam par taktov, da si kitara in vokal odpočijeta. Če povzamem album iz prve roke, sam band trdi, da so s tem albumom želeli preseči ustaljene okvire, kjer, citiram »komad Beatdown Syndrome vključuje hardcore elemente, Abolish Frontex jemlje navdih iz death metala tipa Death ali Decapitated. Name Three Songs je najbolj tehničen komad na albumu«. Unvaxxed Lives Matter zveni »kot klasičen« Brutal Sphincter. Band omenja svoj zvok kot »ultra-groovy«, kar potrjuje moja opažanja. Moj najljubši komad je Persona non-Greta, ker lahko z njim zajebavam hčerko, katere najboljša prijateljica je Greta. In moja hčerka je potemtakem persona non-Greta. Šale na žalost še ne razume.

Lirika, kot sem omenil, je družbena kritika po dolgem in počez. Za razliko od mojega ostrega obtoževanja dvojnih standardov (vojne, morala, demokracija itd.) ter strelskih pohodov po šolah so Brutal Sphincter posegli po občih dilemah, kot so globalno segrevanje, migracije, seksizem, teorije zarote (cepiva, ploščata Zemlja) in podobno. Opevana tema ni toliko važna kot glasno opozarjanje na dvojna merila: eno izraelsko vojno obtožujemo kot genocid, druga je samoobramba. Pri ljudeh je splav, pri kokoših je okusna omleta. Smo vegani iz okoljevarstvenih razlogov, a potujemo po svetu z letali. Kot starši čustveno in duševno zanemarjamo otroke in jih, da nas pustijo pri miru, vržemo pred ekran, ampak smo šokirani, ko nekoč postrelijo nedolžne otroke v šoli. Poveličujemo vaško pijančevanje in alkohol, a kanabis in psihedeliki so trde droge. Vozimo električne avte, a jih polnimo z elektriko, pridobljeno na fosilna goriva. Kot metalci smo kao liberalni in dovzetni za vse žanre, a bog ne daj nu-metal! In tako naprej, v neskončnost.

V glavnem, svet potrebuje grindcore bolj kot kadar koli prej. Ljudje, ki poslušajo grind, zagotovo ne doprinesejo k takšnemu ali drugačnemu uničenju sveta (mogoče pa so Jehovci mislili na metaforični konec). Trump, Putin, Zelenski, Netanjahu, iranski režim (kljub halal zvenečemu Analhu Akbar), Jehovove priče, graški incel šolski strelec, zaskrbljeni starši osnovnošolcev ter vsi ostali politični in gospodarski farizeji in pravičniki, ki jih zgoraj nisem omenil, skoraj zagotovo ne poslušajo grinda. Je morda tu skrita matematična korelacija? Le dve besedi imam: Das. Gym.