
Draconian – In Somnolent Ruin
Draconian
In Somnolent Ruin
Napalm Records, 2026
18. 6. 2026
Draconian niso novinci na sceni gothic dooma. Nekje v času, ko sem začel močno uživati v glasbi gibanja »mlajše generacije«1, sem se seznanil z njihovima prvima ploščama in bil s slišanim pošteno zadovoljen. V kasnejših izdajah je tista čarobnost, ki sta jo sijali plošči, nekoliko izparela, vendar ne spet toliko, da jih ne bi poslušal vsaj enkrat.
I Welcome Thy Arrow – uvodno petje s čistim vokalom ob izreku naslova pesmi eksplodira v žganje kitar in bobnov ter obetavno začne pesem in ploščo. Glasba je raznolika, vendar po mojem pojmovanju gothic dooma malenkost premalo silovita, saj njeno ostrino opazno otopi (ob prijetni dozi atmosferičnosti) sicer lepo zveneč melodični jok kitarskega soliranja. Pohvaliti moram mojstrsko ustvarjanje žalobno strašljive atmosferike, ki žari skozi prepletanje in prelivanje igranja kitar s petjem. Tako kombiniranje mračno globokega razumljivega growla z lepim in jokajoče (ne v slabem smislu) zvenečim ženskim ne zveni slabo ter pusti zabeležko v glasbenem spominu, pa vendar mi v pesmi manjka nekaj, kar bi me v glasbi prevzelo.2
The Monochrome Blade je zanimiva pesem. Namreč, drobljenje in mletje kitar ob bolj pridušenem growlu ustvarja zgodbo utesnjujoče, napete in nasilnejše atmosfere. Potem nastopi situacija, ko vključevanje petja z nekoliko višje in bolj napeto zvenečim petjem z ženskim čistim vokalom samo po sebi (in skupaj z glasbo) zveni čisto super, vendar se nikakor ne poveže z osnovnim duhom oziroma atmosfero pesmi. Sledi spet del s silo growlanja ter del, v katerega se vključuje ženski glas, tako da na koncu dobimo dve (ne ravno najbolj povezani) zgodbi v eni pesmi. Tako postane njena glavna dodana vrednost to, da nam da možnost izbire, kaj bomo spremljali. Ni kaj, inovativno … in moram dodati, da nobena od zgodb ne zveni slabo. Pri celi pesmi je verjetno najbolj mojstrski na klaviaturah temelječi zaključek, ki uspe povezati (z enakim zaključkom!!!) obe zgodbi.
Najprej akustično (ob rabi čistega moškega in ženskega vokala) kot molitev zveni Anima. Distorzija v strunah da molitvi glasov naravo težke telesne utrujenosti. Kot celota pesem zveni doživeto. Dvoglasje petja poslušalcu znova omogoči uživanje v osredotočanju ob poslušanju enega ali drugega glasu. Glasbeno intenzivnejši del z growlom deluje kot izraz (notranje) mentalne nestrpnosti ob ne(u)slišanosti molitve.
The Face of God temelji na standardnih prvinah ustvarjanja glasbe skupine: kombinacije growla in ženskega čistega vokala na podlagi počasnega in težkega igranja kitar ter počasnega in preprostega igranja bobnov. Growl pri tem mestoma zaide v višje oktave, kar ga odene v plašč besnega zla. Ni slaba, a ni presežek. V kategorijo standardnih pesmi skupine sodi pesem Cold Heavens. Tudi ta ni slaba, a tudi ta ni presežek.
Zaradi petja z obžalovanja polnim žalostnim ženskim glasom I Gave You Wings na začetku sicer zveni elegično, vendar ko se ob sili bobnanja zavrti kitarski vrtinec, nas konkretno potegne v vrtinec nemilostne nasilnosti doomovskega uničenja in trpljenja. Njegova (vrtinčeva) intenzivnost se sicer spreminja s tempom, a ostane brezkompromisna do konca. Zajetje sape nam omogoči atmosferični intermezzo, znova ozaljšan z ženskim petjem, ki nas namesto vrnitve v prejšnje stanje nasilnosti in trpljenja ponese v atmosferični svet osvestitve notranjega gnusa nad človeštvom (prekrasno!), in nato nastopi spet vrtinec death doomovskega mletja. Za konec dobimo še tisto, kar je umanjkalo v prejšnji pesmi: odgovor – z ženskim glasom sporočen odgovor na osvestitev – zelo dobro. Zelo dobro predvsem zato, ker zgodba in dogajanje v pesmi izstopita iz gabaritov (dokaj standardiziranega) ponavljanja približno dveh glasbenih sekvenc v doomu.
Zaradi čudnih zvokov basa in klaviatur pesmi Asteria Beneath the Tranquil Sea ne razumem, niti ko se vključi žensko petje kot vodilo, razen kot nečesa kontemplativno atmosferičnega (v kar se ne morem vživeti). Zgolj glasbeno gledano pesem vseeno ne zveni slabo.
Zaradi klaviaturskega uvoda in počasnega tempa ob deklamaciji s čistim vokalom deluje Misanthrope River na začetku atmosferično osebnoizpovedno. Petje s čistim ženskim vokalom ustvari dimenzijo ozadja, v kateri se dogaja osebna izpoved, medtem ko vključitev kot pridušeni krik odmevajočega growla sliki mojstrsko doda še dimenzijo prostora – notranjega dogajanja v glavi osebe, ki se samoizpoveduje s čistim moškim glasom. Ko se skozi strune spusti še elektrika in zapoje polnokrvni growl, slika poleg dimenzij, namenjenih gledanju, dobi še dogajanje. Ni kaj, čustveno doživeto in intenzivno ter hkrati kompozicijsko-tehnično zanimivo.
Kot so nekoč s kombiniranjem igranja klaviatur ter nedistorziranih kitar ustvarjali atmosferičnost presvetli Anathema, jo Draconian v pesmi Lethe gradijo z enako tehniko. Petje s čistim ženskim vokalom zmerno napeto atmosfero ujame v mrežo pridušene žalobnosti. Pevka s svojim glasom in načinom petja v žalost mojstrsko vpleta nove in nove ter več in več niti bridkosti, zaradi česar tapiserija žalobnosti preide v fresko nemirno valujoče žalosti. »/…/ And they call us Sinners /…/«. Z vzponom njenega glasu pesem dobi prekrasen katarzičen elegičen zaključek, kakršnega si zaslužita tako plošča kot poslušalec, ki je ploščo poslušal do konca. Vse, kar sledi temu delu, je sicer zelo lepo, vendar služi le temu, da podpre vse do tu zgrajeno s pomočjo ženskega vokala.
Tako, tole morda ni tako čtivo, ki bi ostalo v spominu kot nekaj najboljšega slišanega, vendar po drugi strani kaže, da ima skupina še vedno občutek in ideje. In to je glavno, magistralnost na takih osnovah pride sama od sebe – prej ali pozneje.
[1] Obdobje, ki je po nekaj letih zatišja sledilo času zlatih izdaj My Dying Bride, Paradise Lost in Anatheme.
[2] In menim, da to ni prevelika zahteva za skupino, ki dokazano zna posneti dobro ploščo.
Avtor:Marko Lemaić







