Parasomnia je izšla 7. februarja 2025. Danes je 24. februar 2026. Če bi rekel, da sem z recenzijo zamujal, bi to zvenelo, kot da sem imel načrt in mi ni uspelo. Resnica je precej bolj banalna: album mi je preprosto večkrat ušel. Vedno je bil nekje v ozadju – poslušan, preposlušan, a nikoli povsem odložen na mesto, kjer bi zahteval takojšnjo refleksijo. Morda ravno zato, ker Parasomnia ni album, ki bi klical po hitrem mnenju. Gre namreč za Dream Theater, zasedbo, katere glasbe se – ne glede na trud – preprosto ne da lotiti površinsko. Skupina se je pri tem albumu simbolno sklenila: k Petrucciju, Rudessu, Myungu in LaBrieju se je vrnil Mike Portnoy. Njegova prisotnost ni zgolj nostalgična opomba, temveč konkreten zvočni in kompozicijski premik. Povratek Portnoya je v band znova vnesel bolj neposreden, izrazito metalski pristop, ki ga v zadnjem desetletju nismo bili več tako vajeni, ravno tako je struktura albuma jasnejša kot pri predhodniku Distance Over Time.

Parasomnia je namreč v osnovi konceptualen album, posvečen motnjam spanja – parasomnijam – stanjem, kjer se meja med budnostjo in sanjami zabriše, nadzor popusti, telo in zavest pa ne delujeta več usklajeno. Tematsko mračen, psihološko nelagoden okvir je odličen, da se band znova preizkusi v bolj metalski obliki. Zvok je gost, s poudarjenimi kitarami in bolj agresivno ritmično podlago (Portnoy pride do izraza), vendar discipliniran in osredotočen.

Uvodni In the Arms of Morpheus album odpre zelo opazno, v polnem slogu Dream Theater in z jasno funkcijo: vzpostavi sanjsko, rahlo dezorientirano atmosfero, ki se brez reza prelije v Night Terror. Ta prehod ni zgolj estetska poteza, temveč jasno nakaže, da uvod ne deluje kot ločen prolog, ampak že nosi albumsko logiko in energijo. Night Terror tako služi kot prvi konkretni dokaz prej opisanega zvoka: agresivnejše kitare, več ostrine, več napetosti in manj okrasja. Gre za skladbo, ki brez ovinkarjenja pokaže, da Parasomnia ne bo album subtilnih namigov, temveč neposrednega soočenja z nemirom in izgubo nadzora. Ob tem je težko spregledati tudi vokalni pristop. Način, kako je vokal umeščen v Night Terror, že zelo jasno nakaže, da ima LaBrie na tem albumu nekoliko drugačno, bolj naravno vlogo. Manj je lovljenja visokih tonov in dokazovanja razpona, ki ga objektivno gledano ni več; namesto tega več pripovedi, več nadzora in več napetosti. Prav zato vokal na Parasomnii deluje prepričljivo – ker ostaja zvest temu, kar LaBrie danes dejansko zmore, in ker mu tokrat celoten album pri tem stoji ob strani. Nikjer ne sili v ospredje, temveč deluje kot pripovedovalec, kar v kontekstu nočnih mor in razpadanja nadzora deluje presenetljivo učinkovito.

Srednji del Parasomnie ne deluje kot klasično znižanje tempa ali oddih, temveč kot poglobitev osnovne ideje. A Broken Man ni emocionalni kontrast v klasičnem smislu, temveč nadaljevanje logike nočnih mor z drugačnimi sredstvi. Uvodne disonance v slogu Opeth, ki jim sledi skoraj pravilen, udaren ritem – za Dream Theater prej izjema kot pravilo – še poudarijo občutek izgubljenosti in ponavljanja. Refren deluje sanjsko, kot tavanje po prostoru brez jasnih robov; pot spremljajo melodične kitare v ozadju, tokrat v bolj atmosferični vlogi. Dead Asleep gre še korak dlje v neposrednost. Gre za temno, groovy in izrazito linearno strukturo, ki se zavestno odpove kompleksnosti v korist ponavljanja in pritiska. Prav ta enoličnost ustvarja nelagodje, ki je za temo parasomnij bistveno: občutek, da si ujet v vzorec, iz katerega ni izhoda.

Midnight Messiah albumu pridoda še dodatno plast. Stilno nekoliko odmaknjena skladba, v riffu in vstopu vokala skoraj kot Metallica, deluje bolj neposredno in surovo. Komad je dinamičen, refren nepričakovano pospeši in čeprav ne deluje kot klasičen kos Dream Theater, smiselno prispeva k raznolikosti albuma.

Krajši interludij Are We Dreaming? deluje kot ločnica, ki razmeji bolj variabilni in agresivni del albuma od postopnega umirjanja in končnega epiloga. Sledi Bend the Clock, premišljeno postavljeno zatišje pred vrhuncem – metalska balada, ki hkrati deluje kot klasičen »počitek« Dream Theater in kot organski del koncepta. Ne gre za sentimentalni oddih, temveč za refleksijo: kitara je izrazito melodična, tempo zadržan, aranžma pa dovolj zračen, da poslušalca pripravi na to, kar sledi. Skladba deluje tudi samostojno, a v kontekstu albuma pridobi dodatno težo prav zato, ker umiri tok in omogoči jasno pripravo na konceptualni vrhunec.

Tega predstavlja epilog The Shadow Man Incident, skoraj dvajsetminutna pripoved, v kateri album doživi tako instrumentalen kot izrazni vrhunec. Gre za klasičen ep Dream Theater, vendar z drugačnim namenom kot pri starejših sorodnikih. Skladba ni zgrajena kot iskanje katarze, temveč kot zaporedje prizorov spalne paralize, kjer se nelagodje ne razreši, temveč se postopoma stopnjuje. The Shadow Man Incident obravnava izkušnjo nočne paralize, stanje, v katerem se zavest prebudi, telo pa ostane ujeto v REM-fazi. Pesem raziskuje razpad meje med sanjami in budnostjo, občutek prisotnosti nečesa tujega v prostoru ter grožnjo, ki jo možgani ustvarijo sami, brez zunanjega vzroka. S tem je neločljivo povezan intenziven, iracionalen strah, ki izhaja iz popolne izgube nadzora nad lastnim telesom in zaznavo. V srednjem delu sledi značilna »supersolaža«, kjer Petrucci in Rudess ob izrazito dinamični, progresivni ritmični podlagi brez zadržkov pokažeta vso virtuoznost, ki je Dream Theater postavila na zemljevid. To je najrazkošnejši in najkompleksnejši instrumentalni trenutek albuma ter hkrati jasen opomnik, zakaj band ostaja referenčna točka znotraj žanra. Zaključek skladbe je enako premišljen kot njeno jedro: mračna atmosfera se umakne skoraj neslišnemu glasu, ki se postopoma izlušči iz ozadja, dokler zvok budilke in šepetajoči ukaz »Wake up!« ne prerežeta tišine. Teatralno, a ne pretirano – zaključek, ki koncept Parasomnie sklene brez potrebe po dodatni razlagi ali razbremenitvi.

Jedro albuma Parasomnia leži v ravnotežju med težo in nadzorom. Night Terror ter A Broken Man vzpostavita bolj direkten, izrazito metalski izraz, The Shadow Man Incident pa vse skupaj poveže v prepoznaven, razpotegnjen ep Dream Theater z jasnim konceptualnim smislom. Vmesni trenutki niso odveč, temveč delujejo kot organski deli celote albuma, ki je – pričakovano – izrazito raznolik. Nekatere skladbe, vzete iz konteksta, morda ne delujejo tako prepričljivo kot znotraj celote, vendar Night Terror, A Broken Man, The Shadow Man Incident in tudi metalska balada Bend the Clock zmorejo stati tudi samostojno. Gre za delo zasedbe, ki se zaveda svoje zgodovine, svojih omejitev in svojih prednosti ter jih zna uporabiti v pravem razmerju – tokrat presenetljivo dosledno tudi na vokalni ravni. Če je Distance Over Time deloval kot konsolidacija po turbulentnem obdobju, je Parasomnia jasen korak naprej v smislu samozavesti in usmeritve. To je album za poslušalce, ki v Dream Theater iščejo več kot zgolj virtuoznost: občutek pripovedi, atmosfere in premišljene teže. Prav v tem smislu gre za eno prepričljivejših izdaj njihove pozne kariere.