Uuuu, tako dolgo je trajalo, da se Dying Fetus vrnejo, da sem vmes že začel poslušati Stone Sour. No, komu je bil všeč Stop At Nothing? Iskreno – meni ne. Predvidljivi komadi in obupen zvok bobnov (trigger über alles), pa Vince Matthews na kričečem vokalu. Potem odideta tako Erik Sayenga kot Vince Matthews, sledi pa tišina. Tišina pred nevihto!
Bam! Streljajo! Preplah! Vsi na položaje! Juuuuriiiiiš! Bam! Vse mrtvo. V ozadju pa komad Homicidal Retribution, kjer so John Gallagher in kompanija pokazali, da štiri leta status quoja ne pomeni nič. Dying Fetus so se vrnili kot se šika. War Of Attrition je resnično dobra zmes albumov Killing On Adrenaline in neprekosljivega Destroy The Opposition. Razlog je predvsem v organskem, toplem in naravnem zvoku, zanimivih in dinamičnih kitarskih linijah, ki si jih človek celo zapomni po poslušanju in je sposoben ločiti komade med seboj in seveda v vsem tistem, kar Dying Fetus naredi, to kar Dying Fetus je.
Bomba! Ubijalski stroj! Uničevalec vsega, kar diši po »mainstreamu«. Marš u tri krasne Britney! Ne glede na komad, Dying Fetus še vedno jasno in besedno bogato kritizira dogajanje na svetu. Naslovnica, ki jo je zrisal Orion Landau, prikaže videnje »american dream=nightmare«, tako kot pri Iced Earth pa tudi vsaka stran besedilne knjižice grafično obrazloži pesem. Bodisi, da gre za korupcijo ameriškega sistema ali pa zgodovinski razvoj vojn na podlagi religije, vse je tu. Glasbeno vse zveni tehnično, ampak jasno in dobro. Zanimivo do konca! Poslušajte jasne kitarske napade Johna Gallagherja in Mikea Kimballa. Solaže so prvovrstne, riffi režejo kot mafijec pršut, vse je nekako morda že slišano (težko izstopiš iz svoje kože), ampak je tudi novo. Basist Sean pokaže, da ima barvo kričečega vokala podobno nekdanjemu Jasonu Nethertonu, ampak pri tem pokaže, kaj se dela z basom. Kitare podpira bolj učinkovito kot ameriška javnost vojno v Iraku, kar je tudi tema, ki na veliko vpliva na ustvarjanje Dying Fetus. Bobnar je – roko na srce – običajno ključni člen » american killing machine« in dragi moji, Duane Timlin (ex- Anal Blast, Divine Empire) zna udariti – hitro, jasno, natančno in ritmično bogato. Kot bi poslušal Kevina Talleyja, ampak seveda spet drugače. Zvok bas bobna je prekleto dober, zvok malega bobna pa zveni kot strojnica. Zakon!
Ali kaj manjka novi plošči? No, ne bi škodile klaviature, ženski vokal, slika Roberta De Nira in paket kikirikijevega masla, ampak za zdaj smo lahko zadovoljni, da po štirih letih in groženj v oblikih nove Nightwish plošče, Dying Fetus spet podira pregrade. To je vojna, tako da – take that emo, female fronted gothic and thrash revival bands! No mercy!

Ivan