Bili bi slabi znalci in domoljubi, če ne bi v venček slovenskih metal novosti vključili Hellcats. Kdor na slovenski sceni te ženske heavy metal zasedbe ne pozna, mora živeti za kamnom ali pa v prisilnem celibatu. Po več kot desetletju po prvencu iz leta 2013 je poleg redkih singlov luč sveta končno ugledal nov EP Unstoppable.

S kolegi večkrat ugotavljamo, da je »tradicionalen« heavy metal pravzaprav najteže delati in je svojevrsten izziv. Prvič, v poplavi ekstremnih novejših zvrsti ter raznih metalskih derivatov je heavy metal izumirajoča vrsta. Drugič, stara garda fanov je ... no, stara, in vsakega prišleka postavlja ob bok velikim legendam, je kritična in ne mara sprememb. In tretjič, kjer nove zvrsti servisirajo sebi enake in negujejo svoj vrtiček, bolj popularna glasba pač privablja večjo množico, kar je po svoje OK, vendar sta večji tudi konkurenca in kritičnost. Hellcats imajo že dovolj težko nalogo, ki je naziv »vseženski« band v dominantno moški subkulturi zagotovo ne olajša.

Gonilna ustvarjalna sila pri Hellcats ostajata ustanovni članici, sestri Zagorc: Saša na basu in Sonja na bobnih. Od prvenca je skupina šla čez nekaj turbulentnih menjav vokalov in kitar. Na novem EP-ju nas tako čez (žal le) pet skladb odpeljeta še nova vokalistka Sara in kitaristka Mia. Po zatišju so vsem najljubše Peklenske mačke pokazale, da se starajo kot dobro vino. Kristalno čist zvok in plata, ki je produkcijsko na najvišjem nivoju. Hellcats so osvojile številna srca s svojim stilom, ki je tipičen predstavnik drugega, novega vala heavy metala tipa Judas Priest, Saxon, Accept itd., z nalezljivimi in nagajivimi riffi, besedili ter seveda s svojo simpatičnostjo. Imensko pomenljiv Unstoppable sledi stari recepturi in jo nadgrajuje. Žal je EP absolutno prekratek, da bi ga lahko resno primerjal s prvencem, zato lahko izpostavim le bolj oprijemljivo. Od šestih komadov je Naprej single iz leta 2016 in še enkrat posnet z novimi vokali, I Am je le njegov prevod. Črna Burja je le vključen single iz leta 2023, Black Thunder pa zopet njegov prevod – spomnimo, da je bil »drugi« album Warrior Princess pravzaprav tudi prevod prvenca (sneaky, sneaky). Poleg primesi old school hard rocka 80-ih je v enačbo vključen še pridih epskosti, pri čemer se Hellcats uspešno izognejo zanki, v katero se bandi hitro ujamejo pri pisanju t. i. metalskih »himn«. Pretirana epskost lahko postane komična ali monotona, a ne tu. Komadi so premišljeno strukturirani, besedila okusna in z dobršno mero zrelosti, a hkratne nagajivosti in izzivalnosti, ki sta zdaj že pričakovani. Za sodbo o monotonosti je EP žal prekratek in težko ga je primerjati z res razgibanim prvencem.

Največjo razliko bodo in dolgoletni fani in prišleki verjetno opazili pri vokalih. Priznam, osebno se mi sanja po Ajdi: njenem »dorovskem« glasu s svojevrstnimi »growli« in dolgozvenečim tremolom. Kot tak je imel tudi manjšo prednost v kompatibilnosti z back vokali, ki so ga krasno dopolnjevali. Sara je morala zapolniti velike šape in jih tudi je, z odliko. Njen raskav in globok glas se poda vsem tipom pesmi in postavlja visok standard. Back vokali so bolj pomaknjeni v ozadje, kar mi je malo škoda, je pa to morda bolj odvisno od samih komadov in bo treba počakati cel album. Druga pripomba (zopet osebna preferenca) je večji delež angleških tekstov. Da, nekateri tekstopisci se pač laže izražajo v tujem jeziku, kar je morda nenavadno, a kdo sem jaz, da bi sodil. A direktni prevod boljših slovenskih tekstov mi je pač … mimo in ne vem, če se je že komu obrestoval. Nikoli ne bom pozabil, kako so Šank Rockovi metulji dobili perje, in podobnih nebuloz. Če primerjamo prvenec Divja pot z njegovim »naslednikom« Warrior Princess, je ni pesmi, ki bi boljše zvenela od slovenskega originala. Hah, še »Čas je, da greš« je odlična priredba Panterinega Proud to Be Loud in res nam manjka komadov z jajci, ki si drznejo posegati tekstovno v originale.

Na plati stilsko in žanrsko najbolj izstopa Spiderweb, dinamična, razgibana mojstrovina, ki se je ne bi smela braniti nobena velika založba. Unstoppable te na drugi strani vrne v obdobje British Steel ali pa Acceptovega Balls to the Wall. Glede na to, da sta bila Naprej (še enkrat posnet z boljšo produkcijo) in Black Thunder že izdana kot singla, pravzaprav prav Spiderweb in Unstoppable nakazujeta dejansko smer razvoja banda. EP je bil po tolikem času nujen in smo ga izredno veseli, a hrepenenje po novi plati je zdaj le še večje!