Glory Of Chaos, nova mojstrovina teksaških power metal legend Helstar, sedma po vrsti, je definitivno (pozitivno) presenečenje. Stavek, ki je ob besedi »neobičajno« največkrat švignil skozi moje misli od prvih poslušanjih nove plošče. Prvo dejstvo: kričanje v stilu Dani Filtha in James Rivera, eden izmed trademark heavy metal glasov, sta dva pojma, ki si ju človek nikakor ne more (konstantno) predstavljati v istem stavku (oziroma komadu). No, Glory Of Chaos razbija mit, prej omenjeni vokal lahko najizraziteje zaslišimo v Angels Fall To Hell, Alma Negra (skoraj skozi cel komad), Anger, tudi sicer pa se vseskozi dokaj izrazito pojavlja skozi celotno LP-jko.
Drugo dejstvo je, da so Helstar vsako leto (kot na primer Exodus) bolj metal, hitrejši, agresivnejši, bolj stari, bolj nori in kot vedno: napredni. Večni metal fani, ki združujejo vse najboljše, kar metal podžanri ponujajo in glasbeniki, ki se elementov modernosti poslužujejo na svojstven, neobrabljen ter pristen način. Old-school death metal elementi, prizvok modernega thrasha, heavy melo solaže, atonalne pasaže, dvoglasja, širok nabor različnih bobnarskih ritmov, mnogo razvejanih ritmičnih kitarskih variacij, skupinski vokali, Riverin kameleonski vodilni vokal ... Vse našteto nas vseskozi spremlja, raztezajoče se skozi celoten izdelek. Odličen, močan zvok kitar nadgrajuje zvočno sliko, ki je sama po sebi zelo riffovsko izrazita, brez oporekanja, delno pa jo kvari le nekoliko nerodno »uglašen« oziroma triggiran bas boben, ki zveni preveč plastično, umetno. Element, ki pa nikakor ne zmanjšuje odličnosti prikaza moči in predvsem razvoja starešin, ki 30 let po ustanovitvi še vedno »ne sprejemajo ujetnikov«.

Tilen