Sreda, tretjega decembra leta Gospodovega dvatisočpetindvajsetega, je bila v ljubljanski kotlini mrzla, dan je bil rahlo deževen in turoben, skratka dan, ko bi se človek po končani cekinski tlaki najraje zvalil na udobno, dobro prepoznavno in po lastni zadnjici anatomsko oblikovano udrtino na domačem kavču, si natočil eno pijačo in se med brskanjem po bornem izboru kanalov na TV-ju poskušal izogniti poročilom o novih šlamastikah naših vrlih voditeljev. Ampak to ni bila ta sreda. Ta sreda je namreč v zavetju večerne teme na razdalji kakšnih 15, 20 kilometrov ponujala kar dva dogodka, namenjena ljubiteljem manj temnih plati kovinarskega hrupa. Večina jih je izbrala, po mnenju pisca teh vrstic, glasbeno precej dvomljivo finsko metalsko (?) atrakcijo Battle Beast v ljubljanski Cvetličarni, drugi, glede na EMŠO večinoma zrelejši ljubitelji metala, pa smo se odpravili v varno zatočišče medvoškega Jedra, kjer so ta večer postregli z menijem Classified, Challenger in nosilci Helstar.

Ko se je naš veseli kamniški trio par minut pred napovedanim začetkom znašel na prizorišču, je koncertna dvorana kazala klavrno podobo. Kakšnih dvajset duš je nekoliko brezciljno tavalo med šankom, ki je nudil okusno in metalskemu žepu zares prijazno pivo, in odrom, kjer se je sramežljivo nakazoval začetek koncerta prvih ogrevalcev, domačih thrasherjev Classified. Skupina, ki se je nedavno vrnila po več letih odsotnosti, je svoj nastop odbila več kot suvereno. Jedru banda s kitaristom Domnom Jamnikom, basistom Tilnom Sušnikom in bobnarjem Kristjanom Škofljancem na odru zdaj poveljuje prekaljeni Frenk (ex-Hangar 55). Kljub temu da imajo Classified po odhodu kitarista Blaža samo še eno kitaro, se to pravzaprav ne pozna dosti. Kot britev oster nastop je v pol ure prinesel obilo kitarskega hrumenja, cupa cupa bobnarskih variacij in kratkega tečaja frontmanovstva, ki ga je uprizoril Frenk. Ta je namreč antiteza večine sramežljivih domačih frontmanov, ki se skrivajo za instrumenti/mikrofonom/očali in tudi v precej prazni dvorani zagrabi »bika za roge« in zlepa ali zgrda animira občinstvo, najsi gre za metanje malih čokoladic metalcem v bučo ali pa za predpripravljene kartone z besedilom refrena, ki ga ukaže peti publiki. Tako se stvari streže in to je velik razlog, da je nastop Classified ob zapovedani glasbeni odličnosti izpadel zares dobro.

Naslednji C z veliko začetnico so predstavljali ljubljanski heavy metalci Challenger. Skupina, ki se je v zadnjih letih že dodobra usedla v srca ljubiteljem žanra (sam sem jih prvič poslušal leta 2018 na festivalu Trnfest), je znana tudi po tem, da redko ohranja isto postavo, in tokrat se je na bobnarski stolček usedel Tine Horvat (ex-Dekadent, Iron Median idr.). Skupina je v dobrih 40 minutah večinoma predstavila skladbe s prvenca, vmes pa so uspeli stisniti še samonaslovljeno pesem Challenger s prvega EP-ja in še eno, meni neznano skladbo na koncu. Tehnično Challengerjem ni česa očitati, odlična izvedba, razgibani komadi, ki pa jim po mojem še vedno manjka »hookov«, ki bi publiko bolj vpeli v samo dogajanje. Tudi Jakobov nastop je sicer še vedno prikupno sramežljiv, a ko standarde pred tabo postavi Frenk, lahko takšen nastop izpade precej medlo. Skratka, Challenger so skupina, ki vedno zadovolji ušesa, vsekakor pa imajo pri prenosu glasbe na oder in predvsem interakciji s publiko še precej prostora za nadgradnjo.

Dvorana Jedra se je v času nastopa ogrevalnih zasedb že lepše napolnila, saj je prišlo tudi nekaj Avstrijcev in gostov iz Hrvaške, in čas je bil za nosilce večera Helstar. Ne vem, kaj je z Medvodami, ampak očitno se frontmani ameriških legend med Savo in Soro obvezno prehladijo. To se je maja zgodilo Toddu Michaelu Hallu od Riot, nekoliko bolje pa jo je odnesel Janez Rečnik oz. James Rivera, ki je koncert odpel, a vokalne težave so bile med nagovori zelo očitne skozi celoten koncert, zato še toliko večji poklon, da je zadevo zvozil. James ima z Medvodami posebno vez, kar dokazuje tudi s tetovažo slovenske zastave na ramenu, Metalsteel pa so evropska podporna zasedba Jamesovega cover projekta Sabbath Judas Sabbath, tokrat pa je bil na mestu basista zasedbe na celotni turneji ponovno lokalni virtuoz Matej Sušnik.

Helstar so usekali z naslovno pesmijo zadnje plošče The Devil's Masquarade, takoj zatem pa so skočili nazaj v osemdeseta s skladbo Evil Reign s plošče Remnants of War (1986). Na tokratni turneji so na splošno zastopana prav vsa obdobja banda, v Grčiji pred tem so igrali vsaj en komad s čisto vsake plošče, tokrat pa so zaobšli zgolj Glory of Chaos iz leta 2010. Spričo Jamesovih vokalnih težav je bila setlista tokrat krajša za tri pesmi glede na predhodne koncerte, a to odličnega vzdušja ni skalilo. James je publiko znal vzpodbuditi do vrelišča, slemanje, čupanje in petje refrenov je pravzaprav spremljalo vsako skladbo, ki so jo fantje zaigrali. James in Larry člane skupine očitno medse sprejmeta tudi po višini, saj je tudi novi kitarist prej Speedy Gonzalez kot kak Hulk in naš Matej med ostalimi na odru deluje kot pravi orjak. Koncert je minil, kot bi mignil, in znašli smo se v zaključku, kjer nikakor ne smeta manjkati Run with the Pack ter Burning Star, dve absolutni klasiki power metala, ki ju mora poznati vsak ljubitelj tega žanra. Ob koncu so Jamesu vokalne moči že resno pohajale in tako je bilo jasno, da se koncert pravzaprav mora končati, sicer bo iz zvočnega stališča prešel v vode neprijetnega.

Sreda, tretjega decembra leta Gospodovega dvatisočpetindvajsetega, je bila v ljubljanski kotlini mrzla, dan pa je bil rahlo deževen in turoben. A tudi turobni dnevi lahko prinesejo super večere in dotični v Jedru je bil vsekakor eden takšnih. Upam, da nam Rok in kompletna super gostoljubna ekipa MC kluba Jedro v 2026 prinesejo še mnogo takšnih!