Heavy metal v Sloveniji je ena taka sporadična zadeva. Stalnica in izjema, ki potrjuje pravilo, so tu seveda Metalsteel, ki furajo svojo špuro ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih, razen njih pa imamo pogosto hitre razcvete in še hitrejše zatone skupin. V zadnjem času pa sta v ospredje stopili dve zasedbi, Skyeye in Challenger, ki sta novembra s skupnimi močmi tudi lepo napolnili prestižno dvorano Cvetličarna v Ljubljani. SkyEye so praznovali tretji album New Horizons in desetletnico banda, dve leti mlajši Challenger pa so izdali prvi dolgometražni album, Force of Nature, ki je tokrat pred nami.

Challenger igrajo na karto NWOBHM oživljanja, ki se na svetovni metal sceni dogaja že kakih 20 let, kar je glede na kratko življenjsko dobo originalnega vala pravzaprav nenavadno. No, ni pa zares nenavadno, da so Challenger izbrali prav to pot, saj smo Jakoba pred kakimi 15 leti spoznali kot vokalista Vigilance, ki so žagali v isti maniri. Po razhodu s Postojnčani je Jakob aka Šmc prevzel vajeti v svoje roke in tako postal alfa in omega Challenger. Že Turned to Dust, EP, ki so ga izdali pred petimi leti, je nakazoval, da smo dobili novega pomembnega igralca na heavy sceni, petletni zamik od EP-ja do LP-ja pa je seveda treba razumeti v kontekstu korone, ki je dve leti tolkla po sceni. Pa preverimo torej, kako zveni »Sila narave«.

Prvi komad, prvi šus! Imperial Madness poslušalca ne špara s kakim melanholičnim akustičnim uvodom, ampak takoj servira enega najbolj catchy riffov na plošči. Produkcija je čista, topla, organska, močno izstopajo dinamične bas linije in seveda visok, čist Jakobov vokal, ki pa ga slišimo šele po skoraj minuti in pol, Challenger nam namreč že v prvem komadu našopajo celo goro riffov in traja kar nekaj poslušanj, da poslušalec vse skupaj ponotranji. Sledi naslednja s hitrejšim tempom, Under the Skin, ki prinese tudi nekaj blackmetalsko obarvanih hreščečih vokalov, ki se po mojem skromnem mnenju sicer ne skladajo preveč dobro s celoto in zvenijo nekoliko prisiljeno.

Pravi heavy metal dolgometražec seveda potrebuje vsaj en epski, daljši komad in Force of Nature nam na tem mestu ponuja dva: sedemminutno družbeno aktualno Victims of War ter nekoliko kasneje pol minute krajšo naslovno skladbo. Slednja se mi je bolj usedla v spomin zaradi boljše dinamike in odličnega kombiniranja na videz nekompatibilnih ritmičnih delov, a po mojem obe nekoliko trpita zaradi zvočno-produkcijske neambicioznosti. Revitalistični bandi namreč pogosto stremijo k replikaciji avtentičnega zvoka zgodnjih osemdesetih, pri čemer pa je treba vzeti v zakup, da je bil ta zvok tedaj omejen s finančnim dosegom banda in bi marsikdo ob boljšem studiu zvenel drugače. Replikacija tega zvoka se mi zdi ob današnji dostopnosti tehnike in studijskih orodij nekoliko okorela. Pa da razčistimo: ne želim, da bandi zvene kot recimo Def Leppard na plošči Hysteria oziroma patetično preproducirano »grandiozno« ala Sabaton, a dodati malce širine kitarskim leadom po mojem mnenju vsekakor ne bi škodilo.

Force of Nature ne vsebuje balad, še najbliže tej pride s četrto skladbo, Exhausted Earth, ki jo uvede miren, dveminutni akustični uvod, nato pa se razvije v verjetno najbolj melodično in catchy skladbo plošče, ki mi je kot prva skočila v uho že na nedavnem koncertu v Cvetličarni in tudi v studijski verziji ohranja svoj čar. Vsekakor moj favorit plošče. En zanimivejših momentov plate je instrumental Recurrent Universe, ki nudi skorajda klasicistično zasnovo komada z dinamičnimi vzponi in padci ter celo plejado dobrih riffov; še vedno se odločam, ali ne bi bilo pametno marsikaterega od njih razviti v samostojni štikl, a komad sam odlično stoji. Ploščo zaključita še dva dinamična »bangerja«, Sleepless ter odlična The Final Epoch, še zadnji šus banda, ki uspe v trudu, da plate ne pozabiš.

Force of Nature je kompleksen album. Po prvem poslušanju si ne zapomniš veliko stvari, zahteva kar nekaj zasukov, da poslušalec dodobra osvoji njene globine, kar je v dobi instant konzumacije vsekakor pogumna in smela poteza. A plošča je vredna večih poslušanj, tudi v desetem ponudi nekaj novega. Ob (namernem?) manku očitnega hita so nam Challenger dostavili odličen izdelek. Vzemite si čas zanj.