Riot v Medvodah? No, Riot V, če smo natančni. Sliši se predobro, da bi bilo res, a neutrudni borec za dobro glasbo, Rok Tomšič, je legendarne Američane zares uspel spraviti v klub Jedro, ki je prav na dotično soboto baje doživel sonično preobrazbo, ki jo je bilo vsekakor čutiti. A tole ni bil navaden koncert. Pravzaprav bi se lahko vse skupaj sprevrglo v žalostno polomijo, pa so metalska srca namesto tega pričarala metalsko čarovnijo. Kako, kaj? Beri dalje …

Pred klub sem se naslikal par minut po sedmi zvečer in takoj naletel na kolege iz hrvaške prestolnice, kjer so Riot V gostili pred slabima dvema letoma. Tudi tedaj ne brez težav, zamuda leta je botrovala konkretni zamudi koncerta in malček, khm, omotičnemu stanju pisca vrstic. Napaka, ki se tokrat ne bo ponovila, sva si obljubila z legendarnim Faturjem, preden sem pozdravil še ostalo metal klapo, ki jo je v kraljevino med vodami privabil sobotni koncert. Minute so hitro stekle in ob 19.25 se je z okna v zaodrju na zbrano heavy metal parkirišče že drl Matej iz Metalsteel: »Začnemo čez pet minut in nimamo intra, hitro pridite gor!« No, na tak klic se raja v Medvodah seveda odzove in kot po voznem redu japonskih železnic so Metalsteel ob pol uri (19.30) že zagrmeli z odra. Novopečeni očka Beni (čestitke uredništva širimo tudi do mamice Eme iz Mist) je poveljeval svojim soborcem, ki so imeli tokrat zgolj pol ure za predstavitev »best of« materiala. Skladbe, kot so This Is Your Revelation, Narcissus, End of the World in druge, so seveda domači publiki dobro znane, zato so bili kovinojeklenci deležni krepke podpore grl iz publike. Ta se je seveda pojačala ob klasikah Novi svet in Heavy Metal Is Our Religion, udomačena pa je tudi najnovejša, odlični Spomenik z istoimenskega albuma. O odlični eksekuciji zverziranih Metalsteel so vse besede odveč; kot redni obiskovalec koncertov bi si morda želel le prenovljene setliste, morda kako skladbo z letos polnoletnega Bad in Bed, pozabljene plošče, ki so jo napisali na vrhuncu kipečih najstniških hormonov.

Za Metalsteel so oder zasedli Crystal Viper. Skupino pestijo zdravstvene težave, zato je prišlo do rotacije instrumentov, saj je redni kitarist Andy Wave poškodovan. Kitaro je tako namesto baskitare v roke prevzela Marta Gabriel, na baskitari pa jim pomaga Michał Badocha, ki je z bandom v preteklosti že sodeloval. Na tem mestu moram priznati, da nad napovedjo, da bodo v vlogi ogrevalcev, nisem bil navdušen, saj sem v stik s skupino stopil le ob njihovi izdaji plošče Queen of the Witches, ki me je pustila povsem hladnega. A priznam, v živo so Crystal Viper druga zgodba. Pravzaprav lahko rečem, da so navdušili večino prisotnih. Zelo energičen nastop, speven heavy metal s preprostimi, a efektivnimi refreni ter odličen vokal in prezenca vodje banda Marte Gabriel so poskrbeli, da je publika kmalu sodelovala s to poljsko/italijansko zasedbo, in 45 minut je minilo, kot bi mignil. Žal težko povem več o njihovi setlisti, saj si je nisem zapisal, v spominu pa sta mi ostala štikla Still Alive in Under Ice. Prijetno presenečenje večera torej, pa ne edino.

Pavza po nastopu Crystal Viper je bila dolga. Predolga. Kmalu je postalo jasno, da nekaj ni OK, in ko so člani Riot V poklapani z resnimi obrazi prišli na oder, je postalo jasno, da so govorice meso postale: Todd Michael Hall, odlični vokalist skupine, je fasal laringitis, vnetje glasilk in pravzaprav s težavo publiki povedal, da tega večera od njega ne bomo dobili dosti in da lahko vsak, ki bi želel nazaj denar za vstopnico, tega dobi na blagajni. Ampak! Če parafraziram propadlega politika, mi ne jamramo, ampak iščemo rešitve! Na oder je tako stopila Kate Leather aka Katarina Čotar in v zadnjem trenutku fenomenalno rešila večer. Z na hitro natisnjenimi besedili in s pomočjo telefona je namreč ob pomoči Todda neverjetno suvereno odpela večino koncerta. Dama je sicer znana oboževalka in kolegica zasedbe, a vendar je dejstvo, da si pol ure pred koncertom obveščen, da boš vokal zasedbe oziroma da koncert visi na tebi, neverjetno breme in Kate je peklenski preizkus opravila z odliko. Pa ne samo ona! Tekom večera so se skupini na odru pridružili še drugi obiskovalci koncerta, Road Racing je tako odpel Urban Železnik (Challenger, SkyEye), Bloodstreets pa Andrej Jeličič (Snowblind, Vabe). Riot so sicer postregli z odlično setlisto, na kateri ni manjkalo klasik à la Warrior, Johnny's Back, Sign of a Crimson Storm in seveda Swords & Tequila, publika pa je band spodbujala in na koncu prebudila skoraj vse člane, le baskitarist in običajno prvi veseljak banda, Don Van Stavern, je mrk pogled obdržal do konca večera. Ta je bil razumljivo skrajšan (glede na običajno setlisto turneje za kake tri komade), a vendar mislim, da se glede na vse okoliščine nihče ne pritožuje zares. Sledečega dne je koncert na Dunaju namreč odpadel, slovenska heavy metal scena pa se je znova izkazala, ko je bilo najtežje!

Za zaključek še enkrat pohvale bandom, publiki in delavnim natakaricam, ki so ekspresno hitro stregle galone piva po zares žepu prijaznih cenah, poseben poklon pa Roku Tomšiču, ki je pokazal »muda« in tak koncert prinesel v novo okolje. Po njegovih besedah se lahko ljubitelji stare šole kovinskih žagarij v Medvodah veselimo še več takih druženj. No, pa še enkrat pohvale klubu Jedro; zvok je tamkaj namreč po novem na precej višjem nivoju kot v mnogih »uglednih« alternativnih institucijah po prestolnici in okolici.