V naboru deathcore skupin ni več mogoče slišati nič novega. Ravno tako se zdi, da so tehnični death metal bandi pokazali vse. Vedno več je tudi t.i. matematičnih skupin, ki pretirane pozornosti ne pridobijo, verjetno zaradi neposlušljivosti njihovih izdelkov. S čim torej je sploh možno navdušiti bolj zahtevnega poslušalca, ki si ne želi slišati poskusov obujanja old-school metala? Mnoge skupine so začele predstavljati nekaj svežega s tem, da so začele mešati glasbene žanre, s čimer so prišli do mnogih nebuluz, kot so recimo Iwrestledabearonce, dokaj posrečen poskus pa so Ion Dissonance.
Kot mnoge kanadske skupine opozarjajo z nečim posebnim; v primeru Ion Dissonance gre v grobem za kombinacijo (tehničnega) death metala in hardcora. Njihovi začetki so bili precej kaotični, s tretjim albumom Minus The Herd pa so kaos porinili v ozadje in dali prednost deathcoru, kar je na čase zvenelo že malo klišejsko. Z novim izdelkom Cursed se jih lahko poveže ne samo z deathcorom, temveč tudi (spet) s kaotičnim hardcorom. Po intru, imenovanem Cursed, skupina eksplodira s skladbo You People Are Messed Up; Ion Dissonance so namreč ustvarili brutalen kaos, kar je rezultat uporabe osemstrunskih kitar in izredno nizkega basa. Zvokovno precej spominjajo na Meshuggah. Resda so podoben recept poskusili Suicide Silence in Whitechapel, a noben ni bil pokazatelj neke pristnosti, sicer so Ion Dissonance ravno tako polni breakdownov, kar je za neljubitelje takega žanra odvratno. Roko na srce, napram vsem »–core« bandom imajo zelo domiselne breakdowne, ki so tako močni, da bi jih lahko merili po Richterjevi potresni lestvici. Nepredvidljive, shizofrene strukture, ki so prepletene z breakdowni, bi lahko preprosto primerjal z Dillinger Escape Plan ali Converge, ki so že dolgo časa neverjetni pri nadziranja kaosa. Za razbijanje monotonosti Ion Dissonance priskrbijo tehnične in kaotične riffe, s čimer se navezujem na nekatere tapping riffe, ki so podobni kakim Cephalic Carnage. Edina moteča stvar so rahlo neinteligentna besedila, ki so »palila« pri hardcore bandih pred dvajsetimi leti, danes pa delujejo prežvečeno. Recimo samo naslovi skladb, kot so This Is The Last Time I Repeat Myself, We Like To Call This One…Fuck Off, Can Someone Please Explain This To Me, so naravnost komična. No, z besnim vokalom Kevina McCaugheyja dobijo besedila, ne glede na klišejskost, še večjo težjo kot recimo pri zasedbi The Red Chord.
Ion Dissonance so po malce preprostem predhodniku udarili z vso močjo. Dandanes je skorajda redkost, da se lahko band z zvokom tako približa Meshuggah, na podlagi česar se lahko pričakuje zelo močan izdelek. Potresno!

Primož