Obskuren album podcenjenega metal banda, ki ga splošna razgledanost verjetno ne uvršča med »velike štiri« (iskreno niti ne vem, če uradno obstajajo) ameriškega progresivnega metala. Mar mi je za to. Če poskusim sam, bi med velike prog štiri onstran Velike luže uvrstil Dream Theater,  Symphony X, Queensrÿche in Fates Warning. Od slednjih bom, da bosta kontroverznost in zgražanje ojačani še bolj, kot je financiranje prijateljic z davkoplačevalskim denarjem, nalašč izbral album, ki je razdvojil fane banda. Predstavljajte si to zagato nekako kot St. Anger od Metallice ali, če zaidem v bolj progresivne vode tostran luže, Heritage od Opeth.

Da obrazložim kontroverznost. Po dveh relativno komercialno uspešnih albumih Parallels (1991) in Inside Out (1994), ki sta zvenela precej podobno in bila ustvarjena na osnovi singlov, je band prekinil tok in šel v diametralno nasprotno smer, lahko bi rekli kot Pink Floyd po prelomnem Dark Side of the Moon, ki mu je sledil za povprečnega potrošnika glasbe in tudi radiu neprijazen Wish You Were Here. Očitno so se Fates Warning naveličali igrati igro, ki jo je narekoval trg, in so se kot v marsikateri zgodbi odločili žrtvovati komercialni uspeh za integriteto oziroma komponirati glasbo, ki jo zares čutijo. Nastal je A Pleasant Shade of Gray, ki v samem bistvu negira oba predhodnika. Gre namreč za en sam samcat komad, dolg okoli 54 minut in razdeljen na dvanajst delov, poimenovanih »A Pleasant Shade of Gray: Part I–Part XII«. Poleg tega gre za konceptualni album, ki tematsko govori, zelo poenostavljeno rečeno, o monotonosti, turobnosti in duhomornosti vsakdana, morda tudi o odtujenosti posameznika v zahodni družbi (podobno kot OK Computer od Radiohead). Čutiti je tudi splošno obžalovanje, zavoženo življenje in hrepenenje po spremembi preteklih dejanj. Odtenki prijetne sive barve z (sklepam) namerno brezdušnimi oštevilčenimi naslovi komadov nakazujejo vdajo v usodo protagonista, ki je očitno obupal nad svetom in se sprijaznil z grenko realnostjo (»Let nothing bleed into nothing and do nothing at all«, tako v Part VII). Konceptualnost albuma ni prisotna le v liriki, temveč tudi v, kako naj rečem, »glasbeni tematiki« – istih melodijah ali ritmičnih vzorcih, ki se ponavljajo tekom albuma in splošni glasbeni atmosferi. Na primer: prva melodija takoj ob začetku Part I se ponovi na koncu Part VI, na začetku Part VII in tako naprej.

A dejstvo, da gre za konceptualni album, samo po sebi ni problematično. Zajec tiči v drugem grmu. Negativne kritike so letele predvsem na občutno spremenjen glasbeni slog, ki je zelo melanholičen, pasiven in mu »manjka energije«, značilne za metal. Konkretno, manjka tistih tipičnih progresivnih metal riffov z distorzijo in drkanja kompleksnih lestvic. Kitara, klaviature in celo vokal Raya Alderja se slišijo »šibko«. Glasba je poleg zateženosti izjemno kompleksna in bo težak oreh tudi za najbolj zagrizene progresivne snobe. Težko zdrži človek, ki išče poskočen progresiven metal, zbran slabo uro v sivini. Zame osebno je bilo potrebnih kar nekaj poslušanj od začetka do konca, da sem »razumel« glasbo. Predlagam vsem, ki berete to in boste med novembrom in januarjem živeli v sivi Ljubljani, da si predstavljate sledeče: zjutraj se zbudite v s smogom napolnjeno sivo megleno jutro, idealno skozi okno spalnice zrete direktno na Dunajsko ali Celovško cesto, pa še vikend je. Stopiti iz stanovanja je depresivno, le kaj naj človek počne ob takem dnevu? Uležete se nazaj v posteljo in si zavrtite A Pleasant Shade Of Gray. In paradoksalno se ob koncu albuma počutite del sivine in kljub turobnosti ne bi spremenili ničesar, tudi če bi imeli možnost.

Spremembi glasbenega sloga ni botrovala le naveličanost ponavljanja samih sebe ali komercialna samodestruktivnost, temveč je band doživel kar nekaj kadrovskih sprememb. Kot prvo je bivši kitarist Frank Aresti zapustil Jima Matheosa kot edinega kitarista, ki je sam spisal celoten album, kar je morda prispevalo k manjši raznolikosti (kitarskega) sloga. Ustanovni član in basist Joe DiBiase je prav tako zapustil ekipo in basistične naloge predal kolegu iz Armored Saint Joeyju Veri. Najodmevnejša kadrovska sprememba pa je zagotovo Kevin Moore, bivši klaviaturist Dream Theater, ki je nedvomno prispeval levji delež k zvoku končnega izdelka.

Ker album ne vsebuje klasičnih kompozicij, žal ni druge, kot da začnemo poslušanje na začetku pri Part I. Vsak filozof ve, da je najbistrejši odgovor na vprašanje »Kje naj začnem?« preprost: na začetku. Prepričan sem, da bo marsikdo s tem filozofskim pristopom pri dotičnem albumu po manj kot minuti odnehal, zato nudim oporne točke na osnovi osebnega okusa. Part VI je meni osebno eden izmed vrhuncev albuma. Baladni akustični Part IX je poosebljanje ljubljanske izkušnje, opisane zgoraj. Za bolj heavy izkušnjo bi predlagal Part III, Part VIII in Part XI. Kompleksnost glasbe žal ne poteguje stroge ločnice med »nežnimi« in »heavy« komadi, po navadi se v dvanajstih odsekih izmenjujejo – a ne dinamično, temveč pasivno, kar je, kot rečeno, glavna kritika zlobnih jezikov. Tudi če imajo prav, ene stvari ne gre zanikati – produkcija je na vrhunskem nivoju, celo za že tako visoke prog standarde.

Ljudje vidimo isto objektivno stvar na različne načine. Četudi se vsi strinjamo, da je nebo zunaj sivo, zelo verjetno vidimo različne odtenke. Isto pivo prav tako vsak okuša drugače, več odtenkov grenkobe. V istem kozarcu alkohola najde nekdo veselje, drugi žalost. Tako je tudi z A Pleasant Shade of Gray – nekaterim brezčasna progresivna mojstrovina, drugi ne pridejo niti mimo Part I. Če v znak strinjanja z avtorjem aktualne Zakladnice in tudi kot kompliment uporabim njegovo izrazoslovje: nekateri vidijo opisano glasbo kot TRVE, drugi kot FEJK. Mimogrede – po koncu albuma nastopi tišina in po približno tridesetih sekundah se zasliši budilka – so bile vse le sanje?