Na ta uvoženi in s kapitalističnim potrošništvom do obisti pocukrani praznik naših deklet (tj. deklet na metal sceni, ki jim po domače in s ponosom pravimo metalke) nič ne spravi bolj do stanja vzhičenosti in želje po še kot vsaj 37-minutni kitarski prog solo, ki vpleta elemente jazza, flamenka, sambe, ali kakšna viža, ki opeva orgazme ob prizadejanju vbodnih ran, spolnem občevanju z nožem, živahnejšem spolnem odnosu (Stripped, Raped & Strangled) ali odvisnosti od vaginalne kože. No, za tiste čudakinje, ki nad tem izvirnim in raznolikim naborom daril gruljenja o sodomiji, nekrofiliji, korpofiliji, femicidu (kot najvišjimi izrazi ljubezni po metalsko) iz nepojasnjenih razlogov še vedno vihajo nos, imamo na razpolago še mračne ljubezni poln gothic (glam rock/metal). Spoštovani skeptiki, kar mirno! Ker moramo ljubitelji metala pretrpeti, da se s slednjim povezuje¹ neke čudne »sprdke«, povezane s corom, djentom in kdo bi si le lahko zapomnil čim vsem še, lahko glasbo The 69 Eyes² sprejmemo kot svojo, saj ta po vsebini in izvedbi zveni veliko bolj metalsko ali vsaj gotskoglamersko kot zgoraj omenjene deviacije. To pa zato, ker ohranja ostrino sporočila metalske osti, presega gabarite (gothic) rocka in je tudi po vsebini in glasbenem izražanju bolj glamerskometalska kot sestavljanke blastbeatov, kričanja in raperskega afnanja po odru.

»Everybody's searching for a difference
Everybody's searching for deliverance
Gimme just another reason to live /…/«

Naturalistično naslovljena uvodna Framed in Blood³ nas neposredno kot rdečica ob (prvi) pravi zaljubljenosti pahne v neprizanesljivo reko občutkov in notranjih doživljajev, ki se zgodijo tistim, ki so posvečeni s stigmo (metalskega) gothica. Mastne žagajoče kitare sprožijo notranji nemir in njihove nedistorzirane sestre s svojimi melodijami spodbodejo napeti nemir v napade ostrih bodcev. Pevčev uvodni »ugh!« je znak za začetek dinamičnega, na metaliziranem gothicu utemeljenega vrtinca moškega dvorjenja, ki skozi besedilo le skozi pahljačo tanko prikriva svoje telesne namene. Pevčevo globoko odmevajoče petje predstavlja krono polnokrvne testosteronske gothic moškosti, ki svojo mračno silo brizga skozi vzklike »ugh!«. Divje, silovito in slikovito – ja, tako bi moralo biti videti mračno gothic hrepenenje, dvorjenje in stegovanje rok po čutnem dotiku.

»She's out to look so macabre and alone
She's close to hook on her dying
Just like a gothic girl
Lost in the darken world/…/«

In komu le bi lahko bilo namenjeno neposredno, globoko in iskreno dvorjenje? Ne, kakšni ljubiteljici Cattle Decapitation ali Municipal Waste zagotovo ne. Cilj(a)no družico predstavlja Gothic Girl. Pesem predstavlja res popoln, plastičen in idealiziran idejnovizualni opis takega dekleta.⁴ Počasno igranje bobnov in kitar ter dobro slišni bas upodobijo njeno počasno hojo (ali ples), kjer koli se giblje v svetovih dekadence, najsi gre za Rim ali New Orleans. Pevčevo počasno globokoglasno petje da temu zunanjemu opisu gibanja polno telesnost subjekta poželenja. Ko se kitare sunkovito poženejo v hitrejšo prestavo in se v pesem vključijo zvoki klaviatur, pesem gotske biti dekleta dobi še popoln zaključek prikaza dramatičnosti in usodnosti njenega obstoja.

»You gotta turn it all over
All over again
Kick the chair right down under me
Leave me hanging alone in misery /…/«

Mar ni eden znanih slovenskih pisateljev nekoč zapisal prekrasen gotsko-funeral-doomovski stavek »Ljubezen nam je vsem v pogubo, ljudem in živalim.«? Taka usodnost preveč fatalnosti dekleta (ja, vem, slaba poved, ampak najbolj natančno izpoveduje čustveno dogajanje v pesmi) lahko pripelje do tistega, kar prelepo opisuje pesem The Chair. Otožne melodije električnih kitar že takoj izrišejo žalost kot glavni glasbeni motiv. Lep in močno poudarjen žalobni odtenek pevčevega – Jyrkijevega glasu⁵ dokonča podobo usodnosti dogajanja v pesmi. Kompozicijsko je slednja oprta na ponavljanje refrenskega dela, ki že ob prvem poslušanju za vedno ostane v ušesih. Tako dobimo eno najprepoznavnejših oziroma kultnih stvaritev gothic glam trubadurjev The 69 Eyes – ker ostane ljubezen do gotskega usodnega dekleta neuslišana, sledi izpodnesen stol, ki pusti neuslišanega (ob)viseti – in to dobesedno.

»What would there be
As the river of sadness turns into sea
Could there be
Another thousand stories like you and me /…/«

V svetu gothica (glam rocka in metala) ne obstajajo le ženske, marveč tudi moške fatalne osebnosti, idoli, ki (baje) izpolnjujejo pogoj SMS.⁶ Eden slednjih in bolj kultnih je, predvsem zaradi svoje usode, Brandon Lee. In The 69 Eyes mu v pesmi naklonijo dolžno spoštovanje. Zvoki grmenja nakažejo usodnost začetka. Globoko Jyrkijevo šepetanje ter zagon elektrike po kitarah sproži odštevalnik minut do njegovega konca. Kitarske melodije stečejo in se spojijo z vokalom in bobni v popolno zvočno gothic upodobitev tega konca. Tako se porodi najboljša pesem skupine in Brandon Lee ni nič več le kultna osebnost »v nastajanju«, marveč ob krakanju vrane (usodnost konca) in refrenu vstopi v smrt in svet večne nesmrtnosti. Popolnost gothic glam popolnosti.

»Try to look at me tell me what you see
You let fantasy become reality
When the night is callin'
Pretty baby screams /…/«

Tesnobni zvoki tonov klaviatur s komaj slišnimi zvoki dežja v ozadju napovedo, da se v mraku »zbirajo nevihtni oblaki«. Začetno počasno mešanje mračnih občutkov zagori v pravi bes, ko zagorijo kitarske žile in močneje prične biti še srce bobnov. Iz napetost ustvarjajočega in počasi pojočega vokala izbruhne kriku podobno petje. Dobimo Velvet Touch, najagresivnejšo pesem na plošči, ki prikazuje v gothic dimenzijah glasbe kaj redko tako jasno izraženo čustvo jeze v obliki rohnenja. Slednje naj bi v pesmi predstavljalo odziv na (bližajoči se) odhod ljubljene osebe. Ni kaj, od kanonov odstopajoče, drzno in zanimivo.

»Somebody hurts you so you're hurting me
The only way it was meant to be
As the lights of neon slowly dim
I can read in flesh
Everywhere you've been /…/«

Veliko počasneje, pasivno in čustveno izmučeno, dasiravno nič manj težko zveni Sleeping with Lions. Pesem gre zaradi preproste glasbene strukture sicer hitro v ušesa (pevec Jyrki jo polni s prepoznavnimi in markantnimi šepetajočimi odmevajočimi vzkliki »a-a«) in postane všečna, vendar njeno sporočilo ni tako lahkotno. Duh pesmi namreč upodablja resigniranost ob spoznanju negativnih čustvenih vzorcev, ki jih vsi prinašamo kot »prtljago iz prejšnjih v nove zveze«, in po tem, ko mine faza začetne zaljubljenosti, začnejo lesti na plano. Kljub temu v pesmi ni zaznati pričakovanega obžalovanja nad takim spoznanjem; bolj kot to sije iz nje ne preveč prizadeta resigniranost. Bravo – tudi takih spoznanj se v ljubezenskem življenju človek navadi in normalno živi naprej. Sleeping with Lions torej, realizem skozi simbolizem.

»I wanna feel you now like a thousand lies bleeding
Out of your heart burning in the night don't wanna see you crying
Fallen out of light I wanna feel you now like an August rain
Kissing summer goodbyes I wanna see your pain /…/«

Angel on My Shoulders zveni spet bolj kot testosteronsko osvajalska pesem, ki igra na noto prikazovanja sposobnosti kazanja (kar nujno ne pomeni obvladovanja) čustvene kompetence empatije. Zvito. Glede na to, da kitare po njej kar pošteno lomastijo, pesem spada med težje na plošči. Večje hvalnice pesmi ne morem zapisati, saj ne dosega res visokih standardov, ki so jih postavile predhodnice.

»But your tears are not mine
I don't care if I die
As long as I can have you by my side
All forgotten has gone
To sing this lonely song
Things just happen without no reason
Love's a stolen season/…/«

Vendar razočaranje ne traja dolgo. Sledi namreč ena nežnejših in bolj izpovednih, vendar meni tudi ena boljših pesmi na plošči – Stolen Season. Čudno zvenečim bassbeatom podobni zvoki klaviatur odprejo lino, skozi katero se počasi začne valiti kadilo glasbene omame od ljubezni. Slednjo pesem opisuje kot nekaj, kar obstaja in česar ni – je čas in stanje, prisotno v vsakem letnem času, tako posebno in drugačno, da bi lahko bilo svoj letni čas, ki čas ukrade drugemu letnemu času, in hkrati letni čas, ki se zgodi in mine, se ne ponovi in zato letni čas sploh ni. Zamaknjene melodije nedistorziranih in distorziranih kitar omamo kadila ljubezni vodijo po naših ušesih in dihalih v vse kapilare naše biti. Jyrki s svojim mojstrskim globokim glasom kadilu ljubezni v svoji opojnosti ter minljivosti v kombinaciji z občasnim vključevanjem močnejših tonov distorziranih kitar daje barvo in moč. Prelep in ustrezno mogočen in uravnoteženo težak prikaz ljubezni v njeni topli gotski mračnosti – minljivosti.

»Bad world
American
Sad world
L'american
Hold me
And never come again
In the bad new world
Ain't no wages of sin /…/«

Zanimivo pri razumevanju gotskosti pri The 69 Eyes je njihovo navdušenje (vidno tudi v kasnejših ploščah) nad dekadentno in grešno mračnostjo Novega sveta, tj. določenih krajev v ZDA. Na tej plošči to tematiko naslavlja Wages of Sin. Gre za že konkretno metalizirano glasbeno stvaritev, kjer se Jyrkijevemu petju kot drugi glas (morda glas Skušnjavca) pridruži petje v raskavem dialektu globokega ameriškega juga. V vsej svoji dramatičnosti in prisilno pridušeni agresivnosti pesem plošči daje novo dimenzijo zanimivosti in kliče k ponovnemu uživanju v od »starosvetne« drugačni gotski dekadentnosti Novega sveta (New Orleans …).

»Do you believe in God
Do you believe in Jesus Christ
Have mercy on me Lord
I must have been blind /…/
And the shadows come alive
Death will be my bride/…/«

Še en odtenek gotske mračnosti Novega sveta izrisuje Graveland. Tokrat v povezavi s tisto temačno, na grobovje in smrt vezano mistiko krščanstva. Končno bas, ta res mračni instrument, dobi pravo vlogo ustvarjanja vzdušja! Mrak, umor in čakanje na smrtno obsodbo. Čas se izteka, zato se postavlja vprašanje, kaj sledi potem, ko bo konec? Še obstaja novo življenje, nova možnost? Ali obstaja možnost odrešitve duše pred smrtjo telesnosti? Brnečo davečo negotovost ob skorajšnjem koncu, ki jo ustvarja bas, pretrga ostrejše igranje kitar in petje verzov »Do you believe in God? Do you believe in Jesus Christ?«, ki kaže na trenutek duševnega zloma pred nastopom usodnega trenutka izvršitve smrtne sodbe. Verz »Death will be my bride« ob mirnejšem igranju klaviatur in umirjenem petju zaokroži dogajanje z upodobitvijo sprijaznjenja z bližajočo se usodo. Domiselno zastavljeno in oblikovano.

»It's just like waking up
From the strangest dream
All of a sudden all the people
At your own age are gone
Got fat, familiarized, and wrecked
You're like the last of the
Lost boys of never ever land that's it/…/«

Zadnja pesem na plošči, 30, deluje kot nekakšna poceni glasba (slabe) grozljivke iz 80-ih. Jyrkijev glas je nekako čudno sintetiziran oziroma popačen. Tudi vsa glasba deluje kakofonično zamazano. Morda se v pesmi skriva kakšna dodana vrednost, ki je sam ne vidim, vendar menim, da bi bila plošča tudi brez nje čisto lepo zaključena celota.

Torej, Blessed Be je žig ognja gothic ljubezni (v vsej popolnosti njene bolečine in sladkosti, usodnosti in večnosti, minljivosti in neskončnosti) in testosterona na roki vašega ljubljenega dekleta. Tako predstavlja plošča enega najlepših prikazov, kako je vso širino in globino gothic stila v vsej njegovi prvinskosti in pristnosti mogoče izraziti na glam metaliziran, izpovedno preprost in neposreden način. Po koncu poslušanja ostane v naših ušesih in umu zavedno ujeto tisto metafizično vprašanje: »What would there be, beyond the eyes of Brandon Lee /…/?«, ki odpira neskončnost novih mračnih vprašanj, kot so: »Kdaj? Ko je njegovo telo predrla krogla? Ko je gledal ognjeni jezik cevi, ki je vanj siknil kroglo? Ko je obležal in je vran njegove biti zajadral v neskončnost minljivosti človeškega spomina? … What would there be …?«.


[1] In tako maže svetost njegovega imena.
[2] Zakotja slovenskega metalskega podzemlja poznajo šelestenje šepeta razmišljanj, da je skupina svojo inspiracijo jemala od kultnega slovenskega gothic dueta D'Presshko Twins. Dueta, katerega člana – Count Preshnakh in Markus Wolf Lochlan – kultnost dueta potrjujeta s tem, da kategorično zanikata njegov kakršen koli obstoj.
[3] Verjeli ali ne, pesem je sicer (na svoj in ne ravno gotic način) priredila tudi slovenska skupina Obnounce.
[4] Seveda brez stereotipnih opisov tipa »Goth girls are easy!«.
[5] Če dodam, da je spremljevalni vokal pesmi dal še en finski Orfej mračnih sladko-grenkih odtenkov ljubezni – Ville Valo, je verjetno jasno, da takega presežka ni mogoče preseči.
[6] S(laven) M(rtev) S(eksi).