Po odhodu Dereka Sheriniana iz Platypus so se ostali trije, Ty Tabor (vokal, kitara – King's X), John Myung (bass – Dream Theater) in Rod Morgenstern (bobni – Dixie Dreggs) odločili, da nadaljujejo s skupnim delom. A ne pod istim imenom, temveč z novim The Jelly Jam.
Brez klaviatur seveda ne gre isto, zato se The Jelly Jam stilsko razlikujejo od Platypus. A vzrok niso le klaviature. Tu sedaj ne moremo več govoriti toliko o progresivni glasbi kot o rocku, rock 'n' rollu. Seveda trio težko pusti ob strani svojo osnovno glasbeno izobrazbo in nekaj progresivnih elementov se tako še najde, vendar se na tej plošči veliko bolj zgledujejo po rocku iz sedemdesetih let. Najde pa se tudi nekaj psihadeličnih elementov. Med vrhunce albuma gotovo sodi naslovni instrumentalni komad, ki je v bistvu Tyjevo improviziranje, proti koncu pa se sprevrže v pravi »jamming« vseh treh. Nasploh se Ty vsaj z vidika kitarskega dela kaže v veliko boljši luči kot na zadnjih King's X albumih. Njegov zaščitni »beatlovsko« umirjeni vokal pa ostaja nespremenjen. Tudi ostala dva člana skozi celo ploščo »razkazujeta« svoje odlično znanje. Rodovo bobnanje je zelo polno, raznovrstno, John pa ima tu še večjo vlogo kot pri Dream Theater. Odigra res nekaj izrednih pasaž, kot recimo pri Nature's Girl, sicer najudarnejšem komadu albuma in poleg naslovnega tudi najboljšem. Med zanimivejšimi sodita tudi rockovski I Can't Help You in I Am The King, King's X fanom pa bo bolj všeč mirnejša Reliving.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.