V času drugega solo albuma Stratovarius frontmana Tima Kotipelta je njegov matični band doživljal najtežje trenutke svojega obstoja (to je bilo obdobje, ko Kotipelto ni bil član finskih melodičnih power metal prvakov), sedaj pa pri »Stratotih« spet vse »štima«. Trenutno pripravljajo nov studijski izdelek, ki naj bi jih približal njihovim največjim dosežkom v devetdesetih, Timo pa je ta čas obdobja pri Stratovarius, v katerem je najbolj zaposlen njegov soimenjak Tolkki, izkoristil za izdajo novega solo albuma.
Coldness je bil bolj hladen, s finsko atmosfero zaznamovan temačen album, na Serenity pa se Timo obrača k bolj klasičnim melodičnim hard & heavy zvokom, ki imajo v sebi več topline in pozitivne energije. Lahko bi se reklo, da je Timu na albumu dobro uspelo združiti tradicionalni hard rock iz osemdesetih s finsko melodiko, ki prihaja izpod prstov Children Of Bodom klaviaturista Janneja Wirmana, kitarista Tuomasa Wäinöle in prepoznavnih spevnih Timovih vokalnih linij (pri njih je ponovno poudarek na preudarnosti). Z izjemo hitrejše uvodne skladbe Once Upon A Time in še kakšne v nadaljevanju, je material precej usidran v srednjem tempu. Kakšnih presežnikov oziroma presenečenj album ne ponuja, prej omenjena instrumentalista ga popestrita z nekaj obetavnimi solo vložki (Wirman tudi z zvoki hammonda), so pa skladbe poslušljive, catchy in držijo soliden kvalitetni nivo; na albumu pa so vseeno določene sklade, ki so nekoliko privlačnejše (na primer Once Upon A Time, spevna Serenity, baladna Sleep Well) od ostalih. Za prijatelje melodičnega hard rocka.

Matjaž