Luca Turilli's Rhapsody ali Rhapsody niso Rhapsody Of Fire. Vem, smešni so ti Italijani, a nič za to. Luca Turilli je za razliko od drugega ustanovitelja originalnega banda, Staropolija, dejanski mojster. Mojster, ki je napisal večino glasbe in vseh besedil na vseh dosedanjih izidih, zato je obdržal originalno ime, dobil novega pevca, opernega bariton vokalista Alessandra Contija, ki je zmožen variacij do moškega soprana, ter posnel verjetno najboljši album Rhapsody v zadnjih desetih letih.
Hollywood, film-score, epic movie metal in po novem cinematic metal so skovanke, s katerimi se Tržačan Turilli rad igra. Pretirava, ampak dobro, pretiravano se sliši tudi glasba kot taka in vse ostalo v konceptu Rhapsody (naslovi komadov na prejšnjih ploščah, pretiravanje včasih vodi v kičastost). To ni nujno slabo (za nekatera ušesa so, na žalost, orkestri kot taki pretiravanje), v kolikor je umeščeno v kontekst in koncept, kar v tem primeru vsekakor je, saj ga je Turilli sam zastavil. Tudi nova plošča nosi prej omenjene kičaste naslove komadov, ki smo jih že velikokrat slišali, kar je definitivno eden izmed prvih minusov, preden CD sploh vstavimo v predvajalnik (Dante's Inferno – Iced Earth, Excalibur – Grave Digger itd.), a tega smo že navajeni. Intro Quantum X s presenetljivo arabsko melodijo, zmešano z elektronskim zvokom in nagovorom v stilu filmskega trailerja, izpade umestno. Single Ascending To Infinity je odlična uvertura v ploščo, ki jo zaznamuje veliko več klasičnih simfoničnih in opernih vložkov kot zadnjih nekaj izdaj. Predvsem v Tormento E Passione z gostujočim ženskim vokalom pride omenjeno do izraza, saj novi vokalist zares pokaže, zakaj se šola v Firencah. Bas francoza Patricea Guersa je bolj izrazit kot ponavadi in odlično odigran; človek je končno postavljen pod luč, kar si je definitivno zaslužil. Kragulj. Najizrazitejši je odličen intermezzo solo v Dark Fate Of Atlantis, kjer z ravno prav distorziranim zvokom nadgradi komad. Celotna slika kot taka je izjemno zahtevna, saj se linije instrumentov, mnogih vokalov in vsega ostalega prepletajo komad za komadom. Zares se je treba posvetiti in predvsem poskušati zdržati skozi celotno ploščo, ki nikakor ni lahek zalogaj s svojimi 66 minutami. Turilli je veliko bolj delal na tematikah, ki se jih je posluževal že na svojih solo ploščah – več je vesolja, psihologije in večvrstnosti (recimo napol pop komad Luna). Album zaključijo z odlično priredbo Helloween March Of Time, kjer Conti presenetljivo zadane Kiskeja. Zahtevna, kičasta (pričakovano, kajne?) plošča, definitivno ne za vsakega človeka, kaj šele metalca. Zelo subjektivna izdaja; za nekatere totalno pretiravanje, za druge mojstrovina. Zame nekaj vmes, zlata sredina, definitivno vredna par poslušanj, po kvaliteti nad zadnjimi nekaj izdajami Rhapsody, a vendar – nič več kot to.