Pred leti sem recenziral album The Promise of Coffins od Seme Konj. Takrat sem se spraševal, ali gre pri izdaji oziroma projektu samem za hec oziroma potegavščino, ker… no, pač zaradi imena. No, in na enakem mestu stojim danes, ko poslušam album Among the Singing Dead, berem ime banda Metla in opazujem spremenjene dizajne imena oziroma logotipa. Zakaj?

Metla naj bi bil po navedbah v Metal Arhivih projekt 18-letnega mladeniča z imenom Matevž, ki stoji tudi za projektom Vermucilation. S tem je letos izdal polvečerni prvenec Gut Buried in Maggots, medtem ko je tukaj recenzirani celovečerec že njegova peta izdaja iz hiše Metla. Njene predhodne izdaje so se vrtele okoli umazanega in v veliki meri humorno naravnanega grindcora, o čemer pričata med drugim naslova, kot sta Porno Gore Anal Gigant Dildo Insolation in Kuža Pazi (Soft Version) z dema Gore Bloody Gore ali recimo priredba Enter Deathman (Metallica cover) z EP-ja Past Killings.

Če smem popolnoma zaupati svojim ušesom, pa naj bi bil album Among the Singing Dead resen primerek resnega old school black metala. Plošček vsebuje vsega 14 pesmi, ki pa so razdeljene tako: na strani A so uradne pesmi izdaje, na strani B pa vse tiste, ki jim ni uspelo priti na A stran: »All the song's that were recorded and didnt make it to the official album.« In medtem ko so bili vsi komadi posneti v studiu Megla Records Studio, je za njihovo izdajo poskrbela založba Megla Records.

Morda pa je vse skupaj šala, le glasba ne. Instrumentalni uvod New Begining bi zagotovo lahko pričal o tem, da se je Metla ali Matevž odločil za žanrsko transformacijo, menjava žanra pa tudi ni nekaj, kar se v preteklosti ne bi zgodilo še nobenemu bandu. S tega vidika potem komadi, kot so Angel of Darkness, Midnight Moon, Fuck Me Jesus ali Mayhem zvenijo povsem resno, četudi njihova imena zvenijo kot parodija na mešanico nesvetega prvega in drugega vala black metala. Osebno v teh komadih v največji meri slišim stari norveški black metal, kar pomeni hladno vzdušje, surov in neposreden pristop s poudarkom na (v glavnem repetitivnem) riffanju, brez sodobnega post metalskega razvijanja atmosfere. Kar pa sicer ne pomeni, da je melodika Among the Singing Dead tuja, le proizvedena je drugače. Kot včasih.

Če ste torej za old school black metal v slogu devetdesetih prejšnjega stoletja, ki spominja na Burzum, Mayhem in podobne bande, ter premorete spregledati ali se ne zmeniti za vse moje zgoraj naštete dvome, boste verjetno znali uživati tale izlet v minulo tisočletje.