Od vseh bivših The Crown članov je novo kariero na zapuščini švedskih death metalcev najbolje začel graditi frontman Johan Lindstrand s svojim neumrljivim kvartetom. Po zelo dobrem začetku s prvencem 21st Century Killing Machine in intenzivnim koncertiranjem v letu 2006 so kaj hitro udarili že v drugo.
Nepošteno bi bilo trditi, da so One Man Army And The Undead Quartet skladno z naslovom albuma naredili napako v svoji evoluciji, vseeno pa je res, da Error In Evolution ne dosega kvalitete prvenca. Fantje se tukaj niso lotili drugega dela »ubijalske mašine«, ampak so naredili nekaj malce drugačnega, pri čemer pa seveda še vedno ostajajo znotraj zastavljenih okvirov, ki ga obdaja death ‘n’ rollerska »umazanost«. Album precej sloni na thrashersko obarvanem groovu srednjega tempa, s prevladujočimi thrasherski in staccato kitarskimi riffi ter nekaterimi hitrejšimi napadi. Opazno je, da so želeli nadgraditi svoj stil z novimi elementi, vendar pa je vse skupaj izpadlo nekako preveč preračunljivo. Občutek je, da so preveliko pozornost posvetili ustvarjanju groova, kar pa je izpadlo brez nekega pravega feelinga. Albumu manjka direktnosti, nepredvidljivosti, divjaštva, kar je v tem žanru vedno dobrodošlo in kar so njihovi švedski kolegi kot The Haunted (tako ali tako) ter Impious uspešno naredili na zadnjem albumu. Johan je na vokalu pri skladbah kot Mine For The Taking ubral malenkost bolj melodične linije in mogoče so želeli ustvariti več hitov. Poleg že omenjene skladbe v tej smeri najbolj stavijo na Alice Cooper priredbo He's Back (The Man Behind The Mask; čiste vokale je prispeval Scar Symmetry frontman, Christian Alvestam), za katero pa je vseeno, če je ne bi bilo. Error In Evolution ima še nekaj konkretnih skladb, a vse skupaj bi lahko izpadlo bolj prepričljivo.

Matjaž