Sabaton se vračajo s pripovedimi o »vojni, ki bo končala vse vojne«, s čemer dopolnjujejo predhodni konceptualni album The Great War. Vokalist Joakim Brodén pravi, da je od predhodnika ostalo še veliko nepovedanih zgodb iz prve svetovne vojne. »V nekaterih primerih«, razlaga Joakim, »enostavno nismo imeli prave glasbe, imeli pa smo specifične zgodbe, o katerih smo želeli pripovedovati, kot na primer The Christams Truce in Hellfighters. Med drugim, ko smo na turneji za promocijo albuma The Great War od tako velikega števila fanov slišali zanimive zgodbe o prvi svetovni vojni, ki jih še nikoli nismo slišali, smo se ves čas spraševali – le kako smo to izpustili?«. Tako so nam Sabaton podarili še en konceptualni album na temo prve svetovne vojne.

Z glasbenega vidika The War to End all Wars večinoma še vedno ponuja recept ognjevitih in energičnih pesmi, z močnimi udarci na bobne, in melodij, ki poslušalca kar vsrkajo. Vsi ključni elementi Sabatonov pridejo do izraza v tipičnih in pričakovanih oblikah. Res je, da so Sabaton dodali kak glasbeni element, vendar ničesar takega, kar bi kazalo na razvoj banda. Ravno pesmi, ki jih je vokalist Brodén omenjal v razlagi albuma, nekoliko odstopajo od ostalih pesmi. The Christmas Truce je pesem o neverjetni zgodbi neuradnega božičnega premirja leta 1914. Francoski, nemški in britanski borci so si spontano začeli izmenjevati darila, spontano so ustavili vsako streljanje in odigrana je bila tudi nogometna tekma. To je dogodek, ki bi ga v naši sodobni realnosti moral poznati vsak, saj priča o popolnem nesmislu vojskovanja, ki ima kot glavno posledico samo in izključno trpljenje ljudi zaradi nesposobnosti pogovorov med svetovnimi voditelji. Kar je tudi največja kontradikcija vsake vojne – ljudje, ki se med seboj ne poznajo in niti ne sovražijo, se med seboj pobijajo, medtem ko se strani, ki so dejansko sprte med seboj, skrijejo na varno, od koder pošiljajo ukaze.

Pesem Hellfighters pa priča o ameriškem pehotnem polku iz prve svetovne vojne, ki je bil prvi pehotni polk, večinoma sestavljen iz Afro-Američanov, predvsem pa je bil poznan po zagrizenosti med spopadi v jarkih in po tem, da je prvi dosegel reko Ren. Kot single za promocijo albuma so izdali pesem Unkillable Soldier, ki priča o neverjetni zgodbi Adriana Carton de Wiarta. Adrian je namreč sodeloval v neverjetnem številu spopadov in vojn. Tekom njegovega dolgoletnega služenja je, tako iz Wikipedije, bil ustreljen v obraz, glavo, trebuh, gleženj, nogo, bok in uho, oslepel je na levo oko, preživel je dve letalski nesreči, zbežal je iz taborišča vojnih ujetnikov. Ko mu zdravnik ni želel amputirati prsta, si ga je sam odtrgal. Po prvi svetovni vojni je komentiral, da je v vojni »užival«.

Omembe vredna je tudi pesem, posvečena srbski junakinji Milunki Savić, ki je služila tako v balkanskih vojnah kot v prvi svetovni vojni. Ko je bil njen brat vpoklican v vojsko, je Milunka prevzela njegovo mesto, kar so razkrili šele, ko se je zdravila v bolnici. Milunka je »najbolj odlikovana borka v zabeleženi zgodovini vojskovanja« (vir). Najzanimivejši del albuma pa je par pesmi Sarajevo in Versailles. Prva namreč priča o umoru nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu, kar je naznanilo začetek prve svetovne vojne. Podobna pesem z isto melodijo, le v durovem namesto molovem ključu, pa priča o versajski mirovni pogodbi in o tem, kako ni bila zadovoljiva za vse strani, kar je ohranilo napetosti, ki so v bodoče zopet privedle do nove vojne. Ti dve pesmi skupaj zaobjameta uradno sprejet začetek in konec prve svetovne vojne.

Sabaton so torej zopet izdali uspešen album. Še naprej ohranjajo vse, kar jih označuje, sčasoma dodajo kak poseben element, vendar pri tem bandu večjih sprememb verjetno ni pričakovati. Celoten fokus je na pripovedovanih zgodbah, ne pa na glasbeni evoluciji. Ne glede na to pa na albumu vseeno ohranjajo neko raznolikost med pesmimi, zaradi česar poslušalca kar prevzamejo, predvsem v kombinaciji z besedilnimi videi. Največ, kar lahko torej pričakujemo od banda, so dinamični koncerti, energični albumi in vse več novih, zgodovinskih pripovedi. Kaj pa drugega sploh potrebujemo?