Ja, Slovaška je dežela, katere doom scena mi ni popolna neznanka. Do zdaj sem se imel priliko seznaniti z glasbenim delom njihovih Galadriel, z glasbenim opusom skupine Samsara pa sem se tokrat srečal prvič. V Charon's Lullaby so v prijetnih 39 minut poslušanja razgibanega funeral dooma stkane štiri pesmi, od katerih le dve presežeta v doomu kar standardno minimalno normativno mejno kilometrino desetih minut dolžine. Vendar nič ne de, saj so vse dobre in kompozicijsko ustvarjajo lepo zaokroženo in prijetno prebavljivo celoto.

Kot prvo kakovost doomerskega izražanja, ki se najlepše pokaže v najdaljši (in tudi prvi) pesmi na plošči, Charon's Lullaby, izpostavljam njeno glasbeno raznolikost. Vzdušja namreč ne gradi na zadušljivosti in/ali zatrtosti zvokov, ampak na širokem spektru rabe vseh uporabljenih glasbil. Glede na tempo pesmi in njeno razgibanost si celo upam trditi, da gre ponekod bolj kot za funeral za težje zveneči gothic doom metal. Že raznoliki klaviaturski uvod, obogaten z zvoki igranja godal, odpre vrata občutku počasnega, proti zemlji drsečega jadranja z višin. Nedistorzirana kitara, ki se pridruži klaviaturam, daje vsemu temu celo nekoliko pomirjujočo toplo temno gotsko atmosfero. Ko (taka) uvertura utihne, topo zabobnijo bobni in se kitare pokažejo v svoji počasni ter praskajoči umazani distorzirani koži. Tako pesem dobi po merilih dooma ustrezno »težo«. V pesem se kot črv, ki se je po koncu uverture začasno skril pod zemljo, ponovno na plano splazi igranje nedistorzirane električne kitare, ki pridoda distorziranemu doomovskemu težkemu grmenju in njeni dimenziji globine še dimenzijo širine. Bobnanje ob klaviaturah naenkrat s spremembo tempa prevzame vlogo soustvarjalca glasbene napetosti, medtem ko igranje kitar žarči, no ja – moč in mogočnost (zanimivo in dobrodošlo). Growl je prvovrstno funeral-doomovski in zato nekoliko manj razumljiv, vendar se odlično zliva z glasbo. Predvsem preko dinamičnega in raznolikega igranja kitar se pesem razvije v dinamičen ep oziroma zgodbo samo zase, ki združuje vso lepoto dooma: žalobnost in težo, vendar tudi katarzično osvoboditev oziroma odrešitev skozi širino dimenzij. Ko se v pesem vključita še lepo in čustveno žensko petje ter grim vokal, dobi vsa ta popolnost doomovkega izražanja dokončno obliko mojstrovine.

Komaj tri minute trajajoča Buried Love¹ funeral-doomersko pravnomočno, pa četudi le s pomočjo kristalno čisto slišnega igranja klavirja ob zvokih ženskega petja in recitiranja na platnu klaviatur v ozadju, ustvarja čustveno doživeto in močno podobo padanja in polzenja grenkih bridkih solza. Kratko, jasno in čustveno mogočno.

Sledi druga daljša pesem, Sleeping Beauty. Krasi jo predvsem nestandardno funeral-doomovsko zabijajoče zamorjena melodičnost, ki jo ustvarja predvsem zelo lucidno kitarsko riffanje. Igranje kitar je tudi glavna in najmočnejša sila pesmi. Pri ustvarjanju mogočnosti, raznolikosti in doživetosti pesmi mu pomembno pomagata odlično bobnanje ter vokal. Slednji je predvsem v obliki growla² mastno-mogočen in sicer bolj gothic-doomovsko zveneči pesmi daje pravšnjo mero »zatežene« (v pozitivnem smislu) funeral-doomovske zamorjenosti. To je to – nekaj čez štirinajst minut razgibanega (torej raznolikega) čistega doomerskega užitka.

In za konec še (spet) žalobneje zveneča Memories. Godala, akustično igranje kitar in petje z ženskim glasom. Lepo upesnjeno slovo – tako od plošče kot v obliki podobe sporočila same pesmi. Zbogom in adijo …

K vsemu skupaj na koncu nimam zapisati kaj več kot to, da me veseli, da se tudi funeral doom razvija v raznoliko podzvrst dooma tako, da stopa preko svojih temeljnih prvin. Plošča Charon's Lullaby je prekrasen primer zapisanega. Slovakom Samsara lahko za tole le čestitam in ploščo v poslušanje priporočim vsem ljubiteljem in ljubiteljicam (gothic/funeral) dooma.


[1] Joj, ne vem čisto, zakaj me naslov pesmi tako močno asociira na botre in očete »love metala« – HIM.
[2] Seveda moram pri pisanju o vokalu omeniti tudi ženske, ki imajo v pesmi sicer nekoliko postransko, vendar še vedno pomembno vlogo.