RECENZIJE

18. 8. 2022
SepticFlesh - Modern Primitive
Nuclear Blast, 2022
Avtorica: Tina Urek

Simfonični black metalci SepticFlesh so na začetku letošnjega poletja izdali že svoj enajsti studijski album Modern Primitive. Zasedba, ki je med svojo kariero celo nekaj let stagnirala (med 2003 in 2007) je nekje od leta 2011 močno poskočila na lestvicah cinematičnih black metalcev, saj je s svojim komponiranjem orkestralnih delov in vključevanjem tradicionalnih grških melodij kaj hitro poskrbela za nekaj novega, drugačnega in zelo poslušljivega. Prav leta 2011 sem jih tudi sama prvič videla v živo, in sicer skupaj z Amon Amarth in As I Lay Dying v ljubljanski Cvetličarni, jih še nekako spremljala skozi izdaje The Great Mass in Titan, potem pa so nekako izginili z moje playliste. Spomnimo se, da je predhodnik albuma, o katerem bomo govorili danes, Codex Omega, ki je izšel daljnega leta 2017.

V tem času so iz globočin ponovno privrele zasedbe, kot so Dimmu Borgir, Behemoth, Fleshgod Apocalypse in seveda Rotting Christ, SepticFlesh pa so vsaj pri meni padli v pozabo. Na letošnji izid albuma so me večkrat opozorili posnetki in promoviranje bobnarja Kerima »Khrima« Lechnerja, ki se je zasedbi pridružil leta 2014, morda ga poznate tudi kot zelo aktivnega pri Harakiri For The Sky, ki bodo prihodnji konec tedna nastopili na festivalu Črna Loka. Sicer pa v SepticFlesh še vedno delujejo trije ustanovni člani: basist/vokalist Seth Siro Anton, kitarist/klaviaturist/vokalist Sotiris Anunnaki V. ter kitarist Christos Antoniou. Prav tako kitarist Psychon je del zasedbe že od leta 2008, a je uradni član postal komaj leta 2018.

Modern Primitive je torej izdaja, na katero smo čakali kar 5 let, skupno pa postreže z devetimi komadi. Presenetljivo od teh prav nobeden ne preseže dolžine petih minut, kar zelo poenostavi poslušanje tako visoko nasičene glasbe, kot je ta pri Grkih. Mnogi so se ob recenziranju ploščka ustavili prav pri produkciji, češ da teče zgolj po eni liniji, je hudo prenasičena in ne doseže potrebnih vrhuncev. Sama bom rekla takole: prvih sedem komadov je zelo poslušljivih in gredo zaradi melodike izjemno hitro v uho. Zadnja dva komada pa sta nekako odveč in ju po navadi pri poslušanju enostavno izpustim.




Plošček otvori pesem The Collector, ki v štirih minutah predstavi (skoraj) vse, kar album v nadaljevanju ponuja: misteriozne grške melodije, simfonični deli, ki niso zgolj violinski solo, ampak izjemno hudo nasičena orkestralnost, v kateri je preštudiran sleherni instrument. Vokal, ki se sprehaja od šepeta do globoko zastrašujočega growla ter kitarska in bobnarska podpora, ki vse skupaj naredita še dodatno temačno in misteriozno. Čisto produkcijsko gledano zaradi tako visokega poudarka na cinematičnosti tu in tam pogrešam dodatno izstopanje oziroma slišanje bobnov ali baskitare, ampak tako očitno mora biti.

Nadaljuje nič kaj presenetljivo drugačen single Hierophant, za katerega je band posnel tudi videospot. Žensko (zborovsko) petje v refrenu mu sicer doda nekaj novega, pa trobila, ki bila lahko glasnejša in dosegla vrhunec, a jih kaj hitro presekajo godala in ponovni nežni ženski vokali. Sodeč po komentarjih, je verjetno ravno podajanje žogice tisto, kar je produkcijsko in kompozicijsko gledano mnoge zmotilo. Če se pa vseeno iz generične nasičenosti prestavim na klasiko, izstopata komada Coming Storm in naslovni Modern Primitives, pri katerih se poleg celotnega megalomanskega simfoničnega dogajanja – sploh uvod v Coming Storm bi bil verjetno ultra brutalen v živo – izmenjujeta tudi growl in clean vokal, vse skupaj pa začara še vilinsko žensko petje. Skladbe, pri katerih se basistu pri petju pridruži tudi kitarist, za mnoge poslušalce predstavljajo obvezo. Coming Storm celotno nasičenost dvigne sicer še ene 10 stopničk višje, a se ob vstopu clean vokala zelo umiri in ob podpori zborovskega petja zelo dobro zaključi. Več takšnih trenutkov, prosim. Ko tiha orkestralnost v ozadju daje ravno dovolj misteriozne podlage. Druga takšna stvaritev je naslovni Modern Primitives. Ta je precej bolj umirjen, manj nasičen in zato tudi lažje poslušljiv ter ima nek »flow«. Vokal stopi povsem v ospredje, igranje clean in growl vokala pa je povsem na mestu in kot omenjeno v središču. Tudi ko se vključijo kitare in bas, je simfonična podlaga res samo v ozadju, ta izstopi le na določenih mestih, pa še takrat precej diskretneje kot sicer na ploščku.

Pri SepticFlesh bi rekla, da se je morda pametno držati načela »manj je več«, saj je Modern Primitive več, več in še več do te mere, da je skoraj zadušljivo na trenutke. V kolikor imate res radi novejše simfonične izdelke od Dimmu Borgir ali Fleshgod Apocalypse, vam bo tudi ta album zelo všeč, sicer pa boste morali preračunljivo izbrati komade za poslušanje. V kolikor vam ustrezajo modernejši djent-death metal ritmi, poslušajte komad Psychohistory, sicer pa kar pogumno od začetka. Sama bi jih sicer z velikim veseljem slišala v živo, predvsem na kakem večjem festivalskem odru, kjer se zvok včasih ravno do primerne mere porazgubi. Če pa se odpravljate na festival Kaltenbach Open Air boste imeli to priložnost že danes – zasedba namreč igra prav danes ob 22.30 uri. Vabljeni na festival in k poslušanju!

SORODNE VSEBINE:
13. 2. 2014SepticFlesh / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 9. 2022
Kings of Mercia - Kings of Mercia
Recenzija
22. 9. 2022
Teethgrinder - Dystopia
Recenzija
21. 9. 2022
Silent Knight - Full Force
Recenzija
15. 9. 2022
Lybica - Lybica
Recenzija
12. 9. 2022
Shadow Dungeon - Gæstgerýne
Recenzija
9. 9. 2022
Ensanguinate - Eldritch Anatomy
Recenzija
8. 9. 2022
Cordura - Annurth (EP)
Recenzija
6. 9. 2022
Revocation - Netherheaven
KONCERTI & FESTIVALI
26. 9. 2022
Spoiled, Mindknot
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
26. 9. 2022
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2022
Hexis, Iamdisease
Mladinski center Postojna
28. 9. 2022
Pallbearer, Elder, Irist
Orto Bar, Ljubljana
29. 9. 2022
In Obscurity Revealed, Razvalina
Kontejnr, Postojna
30. 9. 2022
Eruption (Release Show), Sarcasm, Tytus
Orto Bar, Ljubljana