No, v svoji grešni zaverovanosti vase sem menil, da okvirno lahko vem, kaj lahko pričakujem. Tridesetletni metalski staž me je navdajal s samozavestjo, da bom tudi tole z lahkoto vrgel raz hrbet in spravil na pleča … ampak sem se zelo zmotil. Tole je bilo, ako uporabim ponarodelo sposojenko iz angleškega jezika za moja ušesa: »More brutal than death metal!« Gre za drugo, eno uro trajajočo ploščo simfoničnih power metalcev iz Združenih držav, ki te zlorabi, razmesari, raztrga, razcefra in sežge do zoglenele neprepoznavnosti z blast beati veselja, poskočnosti in razigranosti.

Že The Path Untravelled začne izzivati napade tresavice ob konjskem (ali morda samorogovem? Ne vem, obeh živali ne ločim dovolj dobro po zvoku kopit) kasu presladkih melodij klaviatur, katerim pocukrano igranje kitar predstavlja zgolj češnjo na smetani in bobnanje čokoladne drobtinice po tej 120 nadstropni in 120 ton težki torti osladnosti. Kljub prelepljenosti vse glasbe s sladkornimi nitkami klaviatur ostajajo prehodi med ritmi zelo nedovršeni in površni. Odličen uvod v pompozni srednjeveško pravljični – brodolom. Slednjega s hitrim in nežnim igranjem klaviatur ter do popolne mehkobe volne »spolirane« kitare napove Broken Hearted Journey. Kot končni strel v trebuh (ne v glavo, saj strel v trebuh zagotavlja počasno umiranje v bolečinah) se pojavi še vokal, ki zveni kot prepevanje odraslega, ki želi zveneti kot oseba, ki mentalno ni presegla razvojne stopnje triletnika in mu tudi izgovarjanje črke »r« še vedno predstavlja izziv. Ne glede na naslov pesmi je vse, kar pesem sporoča (pa ne, da sem si upal poglabljati v besedilo – ne, prepričan sem, da bi me ob čem takem zdravje za vekomaj izdalo): »Vsi smo veseli, veseli, veseli, srečni, hura-hura trilili-tralala!« Pesem ne premore niti kanca dramatičnosti, le pomp, katerega vrh je zaključek z zvončkljanjem.

Tortura se nadaljuje z Don't Turn Back, katero najtočneje opišem kot vrtinec presladkih kitar, napolnjen z nadevom še slajših klaviatur. Hopa-cupa, hopa-cupa, bobni hitijo, gremo, zavrtimo se v sladkem plesu srečice, vzhičenosti in navdušenja nad vsem, kar nas obdaja! Spremljajoči vokali in hitro soliranje kitar dodajajo tej zvočni »veseli tabletki« še ovoj cenene epskosti … kljub temu vse skupaj zveni dolgočasno. Winds of Change očitno skuša temu »hojla-driju« dati nekaj več testosterona z vključitvijo zborovskih moških spremljevalnih vokalov (in občasno v ospredje potisnjenega bobnanja), vendar ne prav uspešno, saj pesem ustvarja vtis, da petje in glasbila med seboj kar tekmujejo samo v tem, katero bo zvenelo bolj veselo. Zaradi vsega tega v pesmi opazni kompozicijsko-vokalni prijemi Rhapsody zvenijo kot parodija parodiji in izgubijo še zadnji kanček resnosti. Kaj je simfonični power metal brez pesmi z naslovom kot je Decisive Battle? No, tale zveni kot hitra in nadležna ploha, ki ne stori drugega, kot to, da zmoči nepripravljenega človeka, druge koristi od nje pa ni … vseeno, v primerjavi s predhodnicami pesem zaradi ponavljanja refrena ostane dlje v spominu.

Premonitions – zvončki, kraguljčki in klaviature!!!! Na pomoč, na pomoč metalke in metalci!!! (Legalno) se oborožite in vsi na meje in na barikade, kajti Božiček je vdrl čez naše meje!!! Zatisnite ušesa, vse kaže, da nas bo zdaj zdaj zadela simfo-power verzija Svete noči! No, ne ravno Sveta noč, ampak The Oracle (katere najbolj opazna glasbena značilnost v prvem delu je hitro soliranje, hm, ja – klaviatur - ????!!!!!) z ženskimi vokali, ki zveni kot filmska glasba za Disneyjevo hollywoodsko, otročičem namenjeno interpretacijo Jezuščkovega rojstva. Grozljivo (v slabem smislu pomena besede)!

Miracle izstopa od epsko-simfoničnih gabaritov ostale glasbe le po nad-epski nadležnosti refrenskega dela ter cviljenja kitar in klaviatur. Midsummer's End zveni v vsem do sedaj slišanem kitarsko-klaviaturskem cigu-miguju nekako še najbližje tistemu nečemu, kar ocenjujem, da je še prebavljivo v epskem simfoničnem power metalu. Glede na do tukaj slišano pesem doseže vrh plošče s tem, da zveni sprejemljivo, kar je žalostno.

Z The Sonneteer je skupina očitno poskusila zložiti dramatično akustično balado. No, ni ji uspelo, ker pesem sicer v svojem drugem delu zazveni dramatično, baladno pa nikakor ne.

Woodland Nights označi konec tega zvočnega križevega pota za metalska ušesa. Je vstajenje kje na vidiku? Je, ko glasba končno ugasne in zavlada tišina.

Če imate torej radi tip power metala, po katerem Rhapsody (v vseh svojih izpeljankah) sodijo v kategorijo nadušnih starih godrnjačev, potem je tole nekaj za vas. Vsem ostalim metalkam in metalcem pa podajam naslednje farmacevtsko opozorilo: po poslušanju plošče se lahko ljubiteljem thrasha zgodi, da se bo njim ljubi post-nuklearno apokaliptični svet spremenil v smrčjo vas, brutal-death metalce lahko zadene, da se njihovi heroji – kanibalska trupla in potentni zombiji – prelevijo v vesele maskote iz Disneylanda, medtem ko doomovcem grozi zamašitev hormonskih žlez depresivnic ter samomorilnic, zaradi česar se lahko preobrazijo v telebajske. Blackerjem se kot posledica poslušanja plošče lahko resno skrči življenjski prostor, saj si ne bodo več upali klatiti po gozdovih, v strahu, da ne vzrejo čred veselih rožnato-mavričnih samorogov. Ja, tole je bilo zame »too extreme«!