Mit o prekletstvu tretjega albuma se je v svetu glasbe še kako prijel in ob najavi najnovejše stvaritve SkyEye sem se nehote zalotil, da se mi je v glavi porodilo prav to vprašanje. SkyEye na domačih tleh že dolgo niso več neznanka in po dveh uspešnih celovečercih je sedaj na vrsti še tretji album z naslovom New Horizons. Po dveh več kot odlično sprejetih albumih, prvencu Digital God ter njegovem nasledniku Soldiers of Light je bila na eni strani polemika o prekletstvu vsekakor na mestu, po drugi strani pa sta bila pričakovanje in vzhičenost ob novi glasbi SkyEye tudi prekleto prisotna.

Če sta prva albuma začela svojo zgodbo umirjeno in poslušalca z introm vpeljala v novo zgodbo iz hiše SkyEye, pa New Horizons to »mašilo« preprosto preskoči in album otvori z najbolj agresivnim komadom na ploščku The Descenders. Komad, ki s pravim thrashy vajbom, hitrimi, a kljub temu melodičnimi kitarskimi pasažami, ne ovinkari in poslušalcu ne pusti, da bi sploh dojel, kaj ga je doletelo. K temu dodamo še odličen vokal in zgodba v novo ploščo se lahko začne. Po tako udarnem uvodu se album nadaljuje s sicer počasnejšo, a nič manj mogočno skladbo Fight!, ki tako kot predhodnik postreže z vsemi niansami, ki heavy metalu dajejo težo in prepotrebno globino.

Po začetni vzhičenosti in neposrednosti prvih dveh komadov pa SkyEye s tretjim stopijo še stopničko više in s singlom Far Beyond v mojih očeh postrežejo s prvim vrhuncem ploščka. Sicer preprosta struktura komada na prvi pogled ne kaže nekega presežka, a se skrivnosti skrivajo v malenkostih. Močni kitarski riffi, ki se odlično zlijejo z ritem sekcijo in s prefinjenimi menjavanji tempa dosežejo odličen učinek. Kar komadu vlije tisti dodatni ščepec mogočnosti, je preprosto vrhunski refren, ki mu Janov vokal doda pravo težo epskosti. Ta vrlina je vsekakor prisotna že od samega začetka albuma, v Far Beyond pa se to pokaže v prav posebni luči. Če ste mislili, da se bo ekstravagantnost albuma tukaj nekoliko umirila in poslušalcu pustila zadihati, ste se krepko ušteli. Railroad of Dreams v nobenem pogledu ne zaostaja za predhodnikom, le dokaže, da so SkyEye s tokratno izdajo res posegli daleč v nebo.



Po uvodnem napadu na ušesne mešičke z naslednjo Saraswati se stvari na ploščku nekoliko umirijo, za kar uvodoma poskrbi orientalski pridih, ki pa kaj hitro znova prepusti vajeti kitarskim pasažam. Te nikoli ne stopajo posebej v ospredje, kar je tudi nekakšna rdeča nit albuma, kjer vsak inštrument odigra ključno vlogo in se podredi celoti. Solaže so umeščene v pravi trenutek vsakega komada, odigrane s tistim pravim občutkom, ki nakaže svoj potencial, a se v pravem trenutku znova usmeri v tok komada. Če je bil Saraswati nekakšen pohod v arabski svet, nas naslovni komad albuma odpelje v popolnoma druge sfere, kjer se heavy metal osnovi pridružijo še malenkost trši in drugačni metalski prijemi, ki jih znova združi odličen refren s funkcijo, da postavi kocine pokonci.

To v sebi nosi tudi naslednja pesem The Voice from the Silver Mountain, ki je, kot namiguje že sam naslov, posvečena legendarnemu Ronnieju Jamesu Diu in je v maniri posvetila kot najpočasnejši komad na ploščku tudi eden izmed čustveno najmočnejših. V tem komadu si Jan očitno da duška in pokaže vse svoje vokalne veščine in višine. Preprosto dih jemajoče in vsaka beseda je tukaj odveč.

Ko na sredo albuma umestiš tako mogočen komad, je nadaljevanje v takšnem stilu lahko zelo nevarno, a SkyEye so tudi to zagato rešili z bravuro. Forgotten Nation in Nightfall sta sicer v primerjavi s The Voice from the Silver Mountain bolj klasično heavymetalsko strukturirani, a vseeno dosežeta svoj namen, v tem primeru pripravo terena na pravi epski zaključek ploščka. Če uvod v album ni tradicionalno odprl intro, se je ta pojavil na koncu v obliki komada The Emerald River, ki kot predhodnik najavlja vrhunec z imenom 1917.

1917 je spomin padlim na Soški fronti. Je epska stvaritev, ki pooseblja pompoznost vojne, ki se nato prevesi v vse grozote in za sabo pusti le uničenje in grozo. SkyEye so s tem komadom ustvarili ravno to vzdušje, ki se po uvodnem poveličevanju vojne in vsej njeni pompoznosti prevesi v sam strah, grozo in na koncu pogubo. Vsemu temu pa je enotna le Soča. Reka, ki je doživela in preživela nešteto grozot ter s seboj nosi pozabljene zgodbe vojakov, ki so v nesmiselnosti vojne dali svoje življenje. S 1917 je SkyEye uspelo zajeti vse to in za konec odlične plošče poslušalcem postreči še s takšnim epom, ki bo marsikoga tako ali drugače presenetil. Zakaj, pa prepuščam vsakemu posamezniku posebej.

New Horizons je razbil mit o prekletstvu tretje plošče, saj so SkyEye s tem albumom prekosili same sebe in dokazali, da je primerjava z velikani Iron Maiden brezpredmetna. SkyEye so entiteta zase, mogočna celota, ki bo na metalski sceni z novim ploščkom prekoračila marsikatero prepreko, in srčno upam, da bomo ob naslednjem snidenju z bandom album slišali v celoti.