Na eni strani lepo oblikovana naslovnica, ki prikazuje japonsko bojno letalo tik pred spustom v prosti pad na ameriško bojno ladjo, in na drugi strani logotip skupine, ki nekoliko spominja na logotip Slayer, sta name pustila precej nejasen vtis. In ko sem ugotovil, da bo šlo za thrash metal s pesmimi, zapetimi v češkem jeziku, sem še manj vedel, kaj naj si mislim* … Dokler nisem dobil strela v glavo takoj s prvo pesmijo.

Tora Tora je totalen thrasherski šus v glavo z nekoliko na nižjih oktavah pojočim vokalom in glasbo, ki kar bliska z energijo. V trenutku, ko bobni že kaj kmalu na začetku pesem zvrtinčijo v thrasherski cupa-cupa ritem, v glavo udari tudi refren pesmi. Že sam način, kako je hrapavo petje tega enostavnega refrena, namreč Tora, Tora-Tora, upesnjeno in vključeno v strukturo glasbene stvaritve, poslušalcu enostavno onemogoči, da bi se osredotočil še na kaj drugega kot na petje refrena in spremljanje, kako igranje instrumentov sledi slednjemu. Drugi, čisti vokal, deluje nekoliko zadušeno ter v tej z energijo nabiti pesmi ustvarja še dodaten pulz z izgradnjo občutka napetosti, ki ga prekinejo izbruhi refrenskega petja. Da je pesem zapeta v na uho zelo prijazno zvenečem češkem jeziku, v vsem vrtincu energije čisto uide iz spomina.

Seveda bi se lahko posvetil vsaki od enajstih pesmi na plošči, vendar bodi dovolj, da zapišem, da nobena ni slaba. Sicer so poleg naslovne največ moje pozornosti pritegnile še: Sýrie, pri kateri nekoliko razvlečeno in zelo »zategnjeno« zveneči kitarski akordi ter igranje bobnov ustvarijo napetost, kakršno človek verjetno doživi ob zvoku siren, ki opozarjajo na letalski napad. Dominantni kitarski akord gre hitro v ušesa, hrapavo petje, ki se z njim poveže, odlično ustvarja občutek napetosti ter splošnega hruma vihre bitk oziroma vojne. Agresivno tudi čustveno ter tehnično odlično odigrano in ob tem tudi odlično kompozicijsko zasnovano. Buddha je počasnejši in epsko zveneč thrash z melodičnimi vložki heavyja, vendar v osnovi ostaja v bistvu thrash. Zategnjeni kitarski akordi že takoj na začetku ustvarijo atmosfero japonskega tradicionalističnega militarizma. K takemu vzdušju veliko prispeva način izgovorjave naslova/refrena, ki ravno tako zveni kot filmska upodobitev japonske intonacije angleškega jezika. Pesem s svojim razvojem oziroma tekom nekoliko pridobi na hitrosti in predvsem na »dramatičnosti«. Thrash samuraji? Ja, je izvedljivo. Tudi Harpagon se začne s petjem refrena oziroma naslova pesmi. Kitarsko igranje odlično masira ušesa, medtem ko ima poslušalec občutek, da mu glas poje neposredno v čelo. Gre za spevno pesem, ki daje občutek, da je v celoti sestavljena v rimah (čeravno ni). Pesem predstavlja celostno preobrazbo thrash pesmi z elementi heavyja v heavy pesem z elementi thrasha. Pesem My Way posebej omenjam zato, ker je odgovorila na vprašanje, kako bi pesem na plošči zvenela v angleščini; no, zveni odlično. Gre za ponovno bolj dinamičen thrash, pri katerem v angleščini pojoči hrapavi vokal zveni vsaj tako dobro, kot ko poje v češčini. Tudi sama struktura pesmi ter način igranja inštrumentov dajeta vtis, da pesem predstavlja izvozni produkt za tuja tržišča. V tej dimenziji jo je lažje primerjati s thrash ustvarjanjem drugih sodobnikov in ja, pesem se lahko kosa z marsikaterim hitom katerih od bolj priznanih thrasherjev in ga prekosi (sploh izstopajo kitare, ki kar podivjajo v prikazu tehničnega znanja). Drugi dokaz o znanju tujih jezikov da v nemščini zapeta Aufrecht, ki jo je najlažje opredeliti kot kakšen kraut cock rock. Ja, pevec v pesmi potrdi, da zna peti tudi v nemščini, čeprav se sicer pesem nekako ne uspe vključiti v kontekst plošče.

Torej, plošča Tora Tora tudi v metalskem svetu zame predstavlja tisto, kar je vzklik »tora, tora-tora« predstavljal v žargonu japonske cesarske armade ob uspešnem napadu na Pearl Harbor – sporočilo (v Tokio), da je (bilo) presenečenje popolno. Morda je njen edini manko to, da se prične kot brutalno agresivni thrash, ki v nadaljevanju vse bolj izgublja svojo silo preko pogoste rabe prvin heavy metala. Ampak vseeno: Tora, Tora-Tora!

*Češko metalsko glasbeno ustvarjanje me namreč ni nikoli, z izjemo kakšnih Silent Stream of Godless Elegy, preveč navduševalo (pa naj je šlo za cirkuške predstave v režiji Spasm na Brutal Assaultu ali za poslušanje v meni ljubem črnem odtenku metala ustvarjajočih legend Master's Hammer).