Na današnji dan
1956
Rodi se Steven Barry “Lips” Kudlow, kitarist in ustanovni član Anvil
NAGRADNE IGRE
Traja do: 18. 2. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

28. 11. 2023
Street Fighter - Secondhand Hero
Target Records, 2023

Ne, ne gre za recenzijo stare dobre video igre iz začetka 90. let, marveč za prvo ploščo danskega tria, ki nam ponuja zelo poslušljiv heavy metal z mogočnim priokusom dediščine Ronnieja James Dia.

Ko se pesem začne z visokim krikom in ostrimi, vendar ne prezahtevnimi kitarskimi akordi, navadno že veš, da gre za dober začetek, ki že daje slutiti na še boljše nadaljevanje. In tako se začne The Fall of the Ash. Vokalni del kombinira enoglasno in večglasno petje, potuje med čisto čistim ter zmerno hripavim petjem in se dinamično giblje med srednjimi ter višjimi oktavami. Zaradi vsega navedenega pesem že prvo minuto zleze v uho. Piko na »ja« dajo heavy metalu ustrezajoče kitarske solaže. Ja, iz dobrega v še boljše.

Pri Deadend City pravzaprav ne vem, katero prvino bi posebej izpostavil kot odlično, saj so take vse. Bas, ki zveni kot začetek mračnejše pop pesmi iz osemdesetih, odpre pesem. Prijetno žagajoče kitare sledijo njegovemu beatu. Ja, poraja se počasna misteriozna heavymetalska elegičnost, ki jo nekoliko zavijajoči vokal porine na tirnice glasbe, ki se bliža glasbeni esenci Ronnieja James Dia. Moškemu petju se pridruži še enakovredno žensko petje. Cvileče in ostro zveneče kitarske solaže dokončno ustvarijo in vodijo to popolno podobo počasnega, plazečega se mističnega heavymetalskega doživetja, katerega intenzivnost še dodatno poudari zmerna raba klaviatur v ozadju.

V Black Potion okultno ter orgelsko zveneče klaviature in nežno, nekoliko globlje zveneč vokal napovesta balado, katere akustično nežnost začne kot ojačevalec silnosti občutkov polniti igranje električnih kitar. Vokal preide v višje oktave in pesem odvrže lev nežne balade ter se razcveti v mogočno žalostinko, v kateri moški vokal pokaže vso svojo moč. Enostavno, jasno in krasno izpovedno.

Tudi počasna in občutek epskosti ustvarjajoča Queen of the Night zaradi odlične kombinacije »catchy« počasnejših kitarkish akordov in melodij ter načina petja (sploh refrenskih delov) – ne pa tudi barve glasu – odlično zleze v ušesa. Pesem kar sili in kliče po večkratnem poslušanju.

Po (zaradi igranja klaviatur) atmosferičnem in na pop osemdesetih spominjajočem uvodu nas igranje kitar v Devil in Disguise varno ponese v svet heavy metala, ki se vrti po akordnih tirnicah okoli Holy Diverja. Kristalno čisto soliranje kitare se v pesmi razcveti do popolnosti in zlije z ostalo glasbo, medtem ko nam pevec, ki se v pesmi v glavnem drži višjih oktav, postreže še z zelo spodobnim čistokrvnim heavy metal krikom.

Sledi Heartbreak Ritual, ki sem jo po dolgem odločanju in primerjanju z Deadend City izbral za svojo najljubšo pesem na plošči. Pesem hitro zleze v ušesa, vlogo glavne violine prevzame ženski vokal, ki po svoji višini, kompetentnosti v tehniki petja in markantnosti jasno pokaže, da ne le dosega, marveč celo presega moški vokal. Bobni sledijo dinamičnim kitaram in kitare vokalu, ki zveni zanimivo in nepredvidljivo. Dinamično, nepredvidljivo in zanimivo.

Instrumentalna Sister Moon na eni strani potrdi kompetence članov skupine za ustvarjanje heavy metala, vendar na drugi strani ravno ta ista instrumentalnost pokaže, kako pomembno vlogo imajo vokali pri pisanju čarobnosti celotnega glasbenega ustvarjanja skupine.

Tako kar prehitro pridemo do zadnje pesmi, predvsem zelo melodične Nordic Noise, ki združuje vse glasbene prvine, ki jih je skupina predstavila v predhodnih pesmih. Izstopa le po tem, da sta ženski in moški čisti vokal skozi celo pesem bolj ali manj enakovredno v ospredju (ob nekih grim zvokih v ozadju). O Nordic Noise menim, da gre za »hit v nastajanju«, kar pomeni, da kar sili po tem, da si v zvezi z njeno nadstandardnostjo vsak poslušalec oziroma poslušalka sama ustvari mnenje.

Vse v vsemu dandanašnji najti nov in kakovosten heavy metal ni ravno lahka naloga, zato si plošče, kot je Secondhand Hero, zaslužijo našo pozornost in spoštovanje. Ni namreč lahko hoditi po kot rezilo britvice ozki poti lovljenja ravnotežja med ohranjanjem kakovostnih prvin žanra (in ob tem ne zveneti kot kopija) ter hkrati ob tem in v tem razvijati svojo lastno identiteto. Bravo, Street Fighter, odličen začetek!

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
1. 3. 2024
Iz ropotarnice: Morgion - Solinari
Recenzija
28. 2. 2024
The Lion's Daughter - Bath House
Recenzija
27. 2. 2024
Chains - Rito Funebre (split z Black Spell)
Recenzija
23. 2. 2024
Vitriol - Suffer & Become
Recenzija
22. 2. 2024
Goragorja - Monokrom
Recenzija
20. 2. 2024
Troll - Trolldom
Recenzija
16. 2. 2024
Iz zakladnice: Varathron - The Crimson Temple
Recenzija
15. 2. 2024
Voltumna - For Death Is Fate (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
2. 3. 2024
Black Abyss Ritval: Guyođ, Saturnists, Naire
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
5. 3. 2024
Cryptopsy, Atheist, Serpentslain, Almost Dead
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
6. 3. 2024
Cradle Of Filth, Wednesday 13, Sick N' Beautiful
Dürer Kert, Budimpešta, Madžarska
6. 3. 2024
Cryptopsy, Atheist, Monastery, Almost Dead
Jugend- und Kulturzentrum Explosiv, Gradec, Avstrija
7. 3. 2024
Amaranthe, Dragonforce, Infected Rain
Gasometer, Dunaj, Avstrija
7. 3. 2024
Leprous, The Hirsch Effekt, Fight the Fight
Szene, Dunaj, Avstrija