Mem von Stein je ime, ki se ga marsikateri thrasher z veseljem spominja predvsem kot originalnega pevca/basista nemških legend iz osemdesetih, Exumer. Vendar pa je od tedaj preteklo že celih dvajset let, Mem (sicer Turek po poreklu) se je preselil v Združene države, skrajšal frizuro ter zaplul v hardcore (Phobic Instinct) ter celo rap metal vode (Humungous Fungus). Tudi metal scena se je od takrat neprimerno spremenila in kar težko je bilo verjeti, da bo Memu z novo zasedbo, sestavljeno iz samih mladih, neznanih glasbenikov, ponovno uspelo narediti vrhunsko thrash metal ploščo.
Že prvo poslušanje albuma Incinerating The Meek pa prepriča ravno v to. Tako kot že pri Exumer je tudi tu prisoten tisti klasičen early Slayer/Exodus pristop, ki pa se je tokrat nekoliko umaknil nekaterim modernejšim zadevam, s čimer namigujem predvsem na zajetno rabo crash činel ter nekoliko bolj groovy hardcorovsko naravnane kitarske riffe. Odlično, saj je vse skupaj kombinirano z zapuščino iz osemdesetih, albumu pa prav zaradi tega ne manjka svežine. Seveda ne gre brez solaž, ki so povečini zastavljene v tipični King/Hanneman šoli, a se na žalost končajo še preden se jih dobro zaveš. Pravo bit te plošče pa vsekakor predstavlja prodoren Memov vokal (tokrat se je skoncentriral samo nanj, bass pa prepustil Jillian Ann la Boy) – pomislite na album Possessed By Fire z bolj odraslega vidika in to je to.
Pravega reuniona Exumer z Memom po njegovih besedah zagotovo ne bo, so pa zato Sun Descends pokazali, kako bi zveneli Exumer tretjega tisočletja. Za nostalgike je tu še vrhunska priredba klasike Fallen Saint, v polno pa so zadeli tudi z avtorskim materialom. Incinerating The Meek – tako se danes naredi odličen thrash metal album!

Boštjan