Tankard so še eden izmed tistih bandov, pri katerih že vnaprej vemo, kako bo album zvenel, vendar pa jim tega ob njihovi prisrčnosti in dobrovoljnosti niti ne zamerimo. Pravzaprav jih prav to, da mejijo na samoparodijo, dela bolj relevantne od večine lokalnih sodobnikov, ki nam smrtno resno servirajo »bolj zrel material« (Destruction, Kreator ipd.), predvsem pa bolj pristne in iskrene.
One Foot in the Grave sicer na prvi pogled izgleda kot še ena hvalnica pivu, metalu in zabavi, a le na prvi pogled – pivu je namreč poleg naslovnice namenjen zgolj en komad (Secret Order 1516), album pa, na Gerretov tipično sproščen način, obravnava precej resnejše teme, od nasprotovanja vojni (Syrian Nightmare), nasprotovanja Trumpu (Lock 'em Up) do (že davno iztrošenega) nasprotovanja prodajanja religije (Pay to Pray). Tankard pa seveda ne bi bili Tankard, če bi sami sebe jemali preveč resno, zato tudi tu ne manjka komičnih vložkov, ki jih najbolje zaokroži naslovni komad, oda (usnjenim) plenicam, protezi in vsem ostalim radostim starosti – band navsezadnje letos praznuje že petintrideseto obletnico delovanja! Na glasbenem področju tu ni nič novega, tudi v sedemnajstem poizkusu igrajo podoben thrash metal kot na tretjem, sedmem ali trinajstem albumu, nekako pa manjkajo kakšni močnejši komadi, saj z izjemo zaključnega Sole Grinder, odličnega mosherskega komada, tokrat ne ponujajo blaznih odmikov od povprečja. Povrh vsega se tudi zdi, da sicer v redu komade marsikdaj zavirajo vmesne melodične pasaže, sumljivo podobne zadnjemu izdelku Kreator.
Pod črto je One Foot in the Grave torej tisti album, ki niti ne razočara niti ne navduši, temveč zadane nekje vmes, zelo blizu tistemu, kar se od njega pričakuje. Sedi tri.