V hodnikih Paranoje zazvenijo besede Sina zore: »Recenzirajte Satanova dela iz leta gospodovega 2014. Če bodo te iz preteklega leta mojega sadističnega očeta, naj zaslužijo ime kraljevega princa Pekla.« Kot ne najbolj priden vernik padem na kolena: »Shemhamforash!« Zaletim se v preverjanje pošte in naletim na morilski klub iz Tennesseeja. Gledam, tuhtam, gledam, tuhtam ... Pa ja, zakaj ne?! Tennessee Murder Club zveni dovolj nelagodno za socializirane humanoide in že zato vredno posluha. Njihov drugi morilski pohod namreč ne bo žel pšenice, temveč ljudi (Human Harvest). Še en razlog več, da spustim to death metal »pormašino« v labirinte svojih ušes. In tako se je žetev pričela. Brez kakšne predigre in spoznavanja, ampak naravnost v posteljo. Vendar to ni bil seks, ki ga nikoli ne pozabiš. Pa ne zaradi kondomov, ki sem jih pozabil sneti z ušes! Med zvijanjem pod rjuhami sva se neizmerno trudila drug z drugim, in čeprav sva si bila čudaško všeč, se med samim aktom jemanja nedolžnosti nikakor nisva znala ujeti tako, da bi nama prišlo hkrati. »Damn!!!« Razdevičenja ponavadi ne pozabiš nikoli, ampak tole je bilo kot toplo pivo; veš, da je pivo, veš, da je dobro, ampak nikoli, RES nikoli ne sme biti toplo, kajti okus, ki zaliva žejno grlo... No, saj veste. In kaj je bilo še huje? Preden sva se dogovorila za nov zmenek, seveda vprašam po starosti (malo pozno, kaj?) in z grozo prebledim, ko mi odgovori: »2013.« Med razmišljanjem o odgovoru in o besedah, ki nam jih je namenil padli angel, se odločim, da poskusiva še enkrat. Kljub mlačnemu občutku, ki je ostal po seksu, me je še vedno nekaj vleklo v posteljo, da popraviva prvi vtis. Dogovorila sva se, da se slišiva čez nekaj ur.
V tem času malo pobrskam o tem klubu morilcev iz Južne Dakote, natančneje Sioux Fallsa. Vedno so mi bili všeč ameriški bandi, ki prihajajo iz »the middle of nowhere«. Ker tam je namreč nič. In poleg tega je tam še več niča in to je velikokrat odlična kombinacija za več kot le nič. Mala zakotna mesteca sredi ničesar so zakon, ker samo tam se lahko najde pet tipov, ki se odločijo za poimenovanje Tennessee Murder Club, ki bodo igrali zmes »old school« death metala (vajlda blast beati z dvojno stopalko) s primesjo modernizma (malo groova sem ter tja, kakšen breakdown, a brez nekih core elementov). A ker to ni dovolj, bodo nase navlekli še umazane bež bandure (ali neko drugo “disturbing” opravo), ob tem pa bodo izgledali kot Leatherface s primesjo Predatorja (da vse skupaj le izpade »as fucked up as it can get«). A naj vas to ne zavede! Pri žetvi ljudi na drugi plati teh spak so namreč sodelovali zanimivi prijatelji, ki si delijo podobne, bolj ali manj morilske strasti. Tako so svoje srpe na žetvi vihteli Mike Flores (Origin), Jack Owen (Deicide, ex-Cannibal Corpse), Shaune Kelley (Dim Mak, Flesh Consumed, ex-Hate Eternal), Steven Tucker (WarFather, ex-Morbid Angel) in Chris Brooks (Advent of the Sun). Res lepa druščina za band, ki prihaja iz podzemlja niča. Preden se lotim ponovnega stika s TMC, preverim še to, kar se poudarja v njihovi biografiji: »TMC is a must see live band...« Kje? Hja, na YouTubu, kje pa?! Na posnetkih, ki so sprejemljive kvalitete in ne kvarijo podobe banda, je videti, da gre za celovit nastop (glasbeno in vizualno), in kar je še boljše, je to, da pevec, ki samega sebe imenuje Scum (ja, res je!?!), v živo zveni vse prej kot izmeček. Torej, čas je bil za ponovno snidenje! Z ušesi, polnimi lubrikanta, sem se še enkrat, tokrat nezaščiten, spustil v posteljo s TMC. Ko je po malo več kot 40 minutah odzvenel Widowmakers (zadnji komad na plati), je moja postelja ostala prazna. Vstal sem, si zrolal tobak in šel na verando prižgat. Pogledal sem v nebo proti Orionu in se zamislil.
TMC te zagrabijo počasi in te morda ob prvem slišanju ne prepričajo. Kot takrat, ko smo izgubili nedolžnost. Ni bil najboljši seks v našem življenju, a to ni pomenilo, da s to osebo ne bi več delili sline, semen in drugih telesnih tekočin. Naslednja kopulacija je že bila boljša. Ampak s TMC ni bilo samo boljše, bilo je dosti boljše. Kot bi oba absorbirala Kamasutro! TMC sicer ne odkrivajo seksa na novo (kako le?), a ko se jim prepustiš, te obdelajo kot devičnika. Tehnična podkovanost, s katero to počnejo, je neoporečna kot soški izvir. Preskakovanja tempa so kirurško natančna, blastbeati in »double fuß mitraljezijade« suvereni, kitarski duet delo opravi natančno in agresivno, vokal je surov in gnusen, kot se spodobi. Glasbeno gre za silovit death metal pljunek v faco. Pesmi, kot so The Pact (Jack Owen), Human Harvest, Ol Dead Eyes (Mike Flores & Steven Tucker), Wormstench in Backwoods Killbox, te navlečejo na še. A na koncu vsi vemo, kako je. TMC niso Deicide, niso Morbid Angel, niso Cannibal Corpse, niso Death, niso Dying Fetus, Misery Index, Immolation, Suffocation ali katerikoli drug death metal velikan, ki lomasti po vaših ušesih. Death metal bandov je na tone (res na tone?!) in zato veliko preslišanih. Dovolite si jih slišati, če ne drugega, je na tej žetvi lep obisk death metal »veljakov«, ki se vsake neumnost res ne bi lotili, kajne?