Tim Draksler je slovenski glasbeni ustvarjalec in kitarist, ki je doma predvsem v progresivnejših vodah thrash, death in black metala. Poznan je po svojem udejstvovanju v številnih skupinah: nekdaj pri Eliminator, Cursed Be Thy Flesh, Interceptor in Chalice of Torment, trenutno pa pri Marax, Cvinger, Cordura in Ways of a Heretic. Dolga leta se ukvarja tudi s projektom, ki je bil iz prve solo projekt in vključeval gostujoče glasbenike, sedaj pa je, če gre zaupati podatkom iz svetovnega spleta, duet, ki kot stalnega člana vključuje še bobnarja. Bobnarski stolček je zasedel njegov sodelavec iz skupin Cvinger, Cordura in Marax, Gregor Plamberger.

Pod blagovno znamko Tim Draksler sta do sedaj luč sveta ugledala dva EP-ja in dva celovečerca. Slednji od njiju, aktualni album, poimenovan Dark Monk, je uradno izšel marca lanskega leta. Že po prvem poslušanju mi je album vzbudil zanimanje, a sem ga zaradi spleta okoliščin nekako pozabil omeniti, fuj in fej, naj me koklja brcne in še kaj. Ampak sem se ravno zato odločil, da mu namenim nekaj besed zdaj, saj nikoli ni prepozno, ne? 

Z albumom Dark Monk se je Tim Draksler podal v temačna močvirja hladnega, bogokletnega doom metala. Gre za nekaj več kot 40-minutno konceptualno kompozicijo osmih skladb brez jasnih prehodov in z gonilnim začetnim riffom, ki se pojavlja skozi celoten izdelek in tako predstavlja tisto rdečo nit, ki iz albuma naredi eno fino, povezano celoto. Glavni antagonist zgodbe je krvi željan, s hudičem obseden menih, ki seje smrt med svojimi meniškimi rojaki, če sem razumel pravilno. Nadnaravno zgodbo, polno krvi, mučenja, smrti in druge blasfemične simbolike, si zlahka predstavljam v obliki kakšne grozljivke iz sedemdesetih. Všečna tematika, skratka. Tematika, ki me zaradi odzadnjega, spremljevalnega falsetnega petja v naslovni skladbi, naravnost psihopatskega smeha v skladbi Deathtrap in določenih recitalnih delov hudičevo asociira na Kinga Diamonda. Tukaj moram izpostaviti, da je mesto glavnega vokalista tokrat (pri skladbah The Exorcist in Ring of Fire na vokalu gostuje njegova žena Anin Astaroth iz skupine Marax) prevzel Draksler kar sam. Zastavljena ideja in linije so mi sicer všeč, vendar se mi zdi v obče nekoliko nedodelan, izvzemši meniških zborovskih vložkov, ki izpadejo precej solidno. Predvsem mi artikulacija angleščine pri recitalnih delih meče pesek v ušesa, zato moram priznati, da mi najšibkejši člen albuma predstavlja ravno vokal.

Kako pa kaj deluje instrumentalna plat plošče? Počasni in preprostejši nizkotonski kitarski riffi brez zapletenih dolgih solaž do sedaj niso bili ravno značilni za Drakslerjeva dela, ampak tukaj funkcionirajo imenitno in govorijo zgodbo že sami po sebi. Včasih je manj pač več. Vem, da se s tem nekateri nikakor ne bodo strinjali, ampak tako pač je. Tudi pri govoru včasih manj besed pove več, imam prav? Ta počasna preprostost, repetitivnost, občasen groove in mistični klaviaturski vložki tvorijo eno hitro dojemljivo in poslušljivo celoto, ki se nekako zapeče v možgansko skorjo in kar kliče po ponovnem predvajanju. Izdelek je torej všečen in ga vsekakor priporočam v posluh.