Norčevanje iz stvari se lahko maščuje. Moja izkušnja z Wind Rose je podobna kot sledeča zgodba iz gimnazije: bila je piflarka, ki jo je narava namesto z oblinami in seksapilom obdarila z inteligenco. Navihani najstniški Ožbej je s prijatelji stavil, kdo si upa iz čiste ironije piflarki dvoriti in jo zapeljati. Poljub je dovolj, da se stava dobi. Našel se je junak, ki se je zavoljo stave pretvarjal, da je vanjo zaljubljen. Na koncu je junak stavo dobil, ampak za visoko ceno – neumnež se je vanjo dejansko zaljubil, in ko so se ptički ženili, smo ju videli, kako sta se z roko v roki sprehajala po parku pred gimnazijo.

Moja ironična ljubezen z Wind Rose je primerljiva z zgornjo zgodbo in sega v afero na Area 53, kjer so me osupli s komadom Diggy Diggy Hole. Afera se je nadaljevala, ko sem le zaradi njih »ironično« podaljšal obisk Dunaja za dodaten dan, kjer so Wind Rose igrali dan po koncertu Blink 182. Po tem sem pridno čakal na nov album, da lahko izkoristim priložnost za recenzijo. No, saj ne zgolj iz privoščljivosti in zlobe, dejansko sem bandu dal, recimo temu, objektivno možnost, da se mi predstavi brez prtljage. V angleščini velja rek, da slaba reklama ne obstaja.

V duhu znanstvene objektivnosti sem poslušal bandovo celotno diskografijo, da sem lahko sprejel sledeči sklep: band je postal meme samega sebe. Za tiste, ki banda ne poznate: Wind Rose se dojemajo kot »dwarf metal«. To pomeni, da stavijo na power metal, kjer se lirika vrti okoli škratov, kopanja rude, brad, nizke rasti, pitja alkohola, rivalstva z vilinci in podobno. Band v živo nastopa našemljen v škrate, kamor poleg brad in pleše sodijo tudi oklepi in kladiva, vse v slogu Gospodarja prstanov. Tržna ekonomija terja svoj davek in Wind Rose so pač ugotovili, da igranje škratov na mizo prinese pršut namesto generičnih posebnih salam. Torej – navali narode na dwarf tematiko! Dance of the Axes, Rock and Stone, To Be a Dwarf in Legacy of the Forge je le nekaj škratovsko navdihnjenih komadov z aktualnega albuma.

Sodobni power metal s kičem in fantazijo namenoma pretirava do onemoglosti, ampak vseeno se mi zdi, da je Trollslayer preveč stavil na škratovsko karto in zanemaril glasbo. Zgoraj omenjeni izdani singli so, po mojem mnenju, ponesrečena izbira, saj jih z vidika kakovosti premaga No More Sorrow. Vokali so »iskreni« in avtentični (tudi polifonični), čutiti je pristna instrumentalna čustva in na splošno ni ne duha ne sluha o površinskih škratovskih temah. Bolj za šalo kot zares, škrati ostanejo cel komad pod površino, kamor sodijo.

Na Trollslayer je opaziti mešanje power metala s folk metalom (na trenutke sem slišal podobnosti z Ensiferum), kar v osnovi ni nič slabega, a ne morem se znebiti občutka, da je Trollslayer nekakšna platforma za »serijsko proizvodnjo generičnih dwarf-metal pesmi«. Da postavim zadevo v širši kontekst, bi aktualni album primerjal z Warfront (2022) ali Wintersaga (2019). Po prvem poslušanju teh dveh albumov so mi v spominu ostali vsaj točno določeni komadi ali vsaj njihovi odseki. Pri Trollslayer pa z izjemo No More Sorrow vse zveni podobno in nezanimivo. Z drugimi besedami, Warfront (2022) je moja piflarka, s katero sem se sprehajal po parku.

Toliko o tem. Upam, da resnični fani power metala razumete moj skepticizem in mlačni sprejem Trollslayerja. Tisti, ki vam gre zgolj za zabavo in power metal poslušate med igranjem videoigric, bo Trollslayer zagotovo dobra izbira. Osebno tega ne počnem in se bom, popolnoma neironično, pod drevesom v parku raje poljubljal z albumom Warfront. Da zaključim s šalo, ki deluje (žal) le v angleškem jeziku: »Gravediggers and miners will dig it!«