Pa smo le dočakali tudi ta koncert. Po kar močnih začetnih porodnih krčih se je zdelo, da je aktualna turneja Agent Steel rojena pod nesrečno zvezdo. Po le enem koncertu se je poslovil en kitarist, nakar je band ugotovil, da nima urejenih vseh dokumentov za vstop v Evropsko unijo, zaradi česar je bil za sprva 12. maj napovedani koncert v sosednjem Zagrebu prestavljen za malo več kot teden dni. Nato pa nestrpno čakanje. Poznavalci banda vedo, da zna biti John Cyriis nekoliko muhast, »legendarne« zgodbe o tem, kako je odpovedal ta in oni nastop brez nekega pravega razloga, krožijo od ust do ust intenzivneje kot virus Epstein-Barr, ki povzroča mononukleozo, poznano tudi kot »bolezen poljubljanja«.

In ko so že zaokrožile novice o tem, da je bandu uspelo urediti vse potrebne dokumente in da že stoji v Italiji na odru, se je zapletalo dalje. Novi zapleti pa se niso vrteli okoli glavnega banda ali razloga za romanje v Zagreb, temveč okoli prvega predvozača, bosansko-hrvaške black metal naveze z imenom Jarac. Tokrat naj bi svoje mline v pogon zagnali »moralisti« in iz »političnih razlogov« preprečili nastop dvojca. Ker ozadja dogajanja niti približno ne poznam oziroma vem samo toliko, kolikor mi je uspelo neuradno izvedeti od hrvaške polovice zasedbe, bom slednjo okoliščino ošvrknil samo z enim komentarjem: zasedba se nikakor ne bi zlila s širšo sliko tega večera.
 

To pa je začela slikati reška thrash metal zasedba Diamond Dust. Četudi Metal Arhivi navajajo, da zasedba obstaja že 20 let, sem se tokrat prvič resno seznanil z njo. Deloma je za to verjetno kriva tudi okoliščina, da band vsaj studijsko nikoli ni spadal med aktivnejše, v teh dveh dekadah je povil dva demo posnetka, Diamond Dust in Triumph of Soul, ter dolgometražni prvenec Ten Years in Dust, ki je pa že tudi star 4 leta. A medtem ko je bil band meni neznanka, ga je peščica drugih obiskovalcev poznala do te mere, da se je pod malim odrom kluba Hard Place razvil konkreten moshpit. Ja bo že držalo, Diamond Dust ne poznajo heca, ko gre za thrash metal: surovo, hitro, direktno.

Preden nadaljujem, naj na tem mestu na hitro predstavim še klub, kjer se je koncert odvil. Zakaj? Ker sem bil tam prvič in (kar je dosti pomembneje) ker je tam v zadnjih letih vedno več dobrih koncertov, medtem ko naši ekipi še o nobenem ni uspelo poročati. Skratka, klub je pred hrvaško Narodno knjižnico, onstran stavbe HRT, za katero stoji že večkrat obiskani klub Močvara. Mimo kluba – ali bolje knjižnice – vodi večpasovna cesta, ki je na sredini ločena s prelepo fontano in sprehajalno potjo okoli nje.¹ Poleg kluba Hard Place so še drugi lokali, parkirišče pred njim je dovolj veliko tudi v času koncerta, je pa na voljo še eno malo večje na drugi strani knjižnice. Prostori kluba ponujajo pokrito teraso pred vhodom, notranjost pa je razdeljena na dva dela. V predprostoru so mize s stoli, za pregradno/pomično steno pa je manjši prostor s parterjem in odrom. Če bi moral oceniti, bi rekel, da je tam prostora za nekaj več kot 100 glav. Povsem v slogu zapisa v logotipu kluba: »Biggest little rock club«.
 

Pred nami je bil torej intimni koncert, tako za tiste, ki smo se odločili za prvo vrsto, kot za tiste v zadnji. Band kova Agent Steel si vzame čas, zato smo nanj čakali točno petnajst minut in en električni izpad dlje, kot sprva napovedano. Ko so »plačanci« zavzeli oder, je napetost narasla, po prvih odigranih tonih enega največjih bandovih hitov, Unstoppable Force, pa so bile vse oči usmerjene proti zadnjim vratom poleg odra, da uzremo še Johna Cyriisa. In prišel je! Povsem odet v črno in pokrit s prav tako črno kapo in temnimi sončnimi očali. Gospod, ki je napisal nekaj največjih metal hitov starega časa, je sprva deloval židane volje, a ko se je izkazalo, da bo band imel tehnične težave, ki so nam v sprednjih vrstah »ukradle« vokal², je prvo minuto ali dve delovalo, kot da bo vse skupaj na licu mesta splavalo po vodi. Vidno nezadovoljeni Cyriis je gestikuliral z rokami, a ga je Nikolayu Atanasovu, Magnusu Thorsenu, Hugu Tervi in Brunu Mičetiću s svojo energijo uspelo »prepričati«, da nadaljujejo. Glede na to, da se je začelo čupati že s prvim komadom, je jasno, da je bila posledična raven zadovoljstva na izredno visoki ravni. S komadom Taken by Force (tretji zaigrani po vrsti!) se je ponovila zgodba s predskupino, rodil se je prvi moshpit. In od tam dalje ni bilo več povratka. Z vsakim legendarnim komadom je postajalo bolj vroče, Cyriis nam je postregel s tem in onim stavkom, enkrat celo z velikim zadovoljstvom predstavil celotno zasedbo za seboj, in s prstom, usmerjenim v Nikolaya Atanasova³, izrekel besede »The future of Agent Steel!« S publike⁴ so brizgali pot, krik in nasmeh, glasbeniki na odru pa so nam vse in še več z veseljem vračali.

Ker se Cyriis do konca koncerta nikakor ni mogel potolažiti, smo bili »kaznovani« z neigranjem odličnega komada Rager, a pod črto lahko vseeno rečem(o), da nam je band kljub vsem preprekam in nevidnim oviram uspelo ujeti v živo. Za eno črtico več bo dovolj – vsaj meni!


1 Slednja informacija je za vse romantike med vami.
2 Zvok v sprednjem delu dvorane je bil res porazen in ravno toliko zaznaven, da smo si lahko nekako predstavljali, kako komadi zvenijo v originalu.
3 Nikolay Atanasov je trenutno edini član zasedbe, ki je bil s Cyriisom tudi v studiu, z njim je posnel aktualni celovečerec No Other Godz Before Me.
4 Ta je v povprečju štela krepko čez 30 let.