»Kdor je zamudil, si je sam kriv!« Všeč mi je, kako Defendersi v Mariboru vzgajajo publiko, da je treba priti točno na koncert. No, s kakšnimi akademskimi petnajstimi minutami ji še pogledajo skozi prste, kaj več pa ne.

In tako sem menda sam stal pred odrom – izjema so bili peščica članov preostalih nastopajočih in osebje –, ko se je začel nastop Schkörn, medtem ko se lepo število zbranih pred dvorano ni pustilo zmotiti med sproščenim klepetom. Na gledališčno »utripanje« luči sem torej reagiral samo jaz. Glasnost nastopa je potem pritegnila še nekaj radovednežev, ki pa dvorane tudi niso kaj prida napolnili. Podobna slika se je risala med nastopom Guyođ, ki so bili za večino navzočih pretrd oreh, medtem ko so Kamra, ki so nastopili kot glavni band večera, očitno dovolj obče nalezljivi, da se je dvorana napolnila do neke spodobne mere.

No, med drugo polovico nastopa Guyođ so tudi reakcije publike začele postajati intenzivnejše, med Kamro so se že oblikovale do neke za metal koncert dostojne mere, medtem ko smo pri Schkörn uspeli iz sebe iztisniti le aplavz in kakšen »Wu!«

Umirjenost dogajanja v dvorani mi je med drugim dopuščala, da sem se miselno poigraval z imeni. Vsi trije nastopajoči namreč tako ali drugače poskrbijo, da se nam poslušalcem pri njihovem imenu zatakne. Kot koroški Štajerec seveda vem, kaj je »škorn«, nemški dodatek v imenu dvojca pa me vedno znova napolni z začudenjem. K sreči je bobnar Jure v petek razkril misterij: »Tako deluje bolj evropsko!« Verjetno gre pri Guyođ za podobno zadevo. Če si pogledam bandov logotip, »đ« bolje pride do izraza, kot če bi band uporabil samo »d« ali »t«, kakor je v imenu enega komada. In kaj me bega pri imenu Kamra? Na začetku sem bil prepričan, da se je na slovenskih tleh rodil band z imenom »Karma«, ničkolikokrat pa me je že zmotil zapis na Facebooku »Voices of Kamra«. No, saj je vse jasno, ko si človek enkrat vse skupaj popredalčka.

Zgornje dileme pa niti malo nisi zmanjšale ali kakor koli razvrednotile veselja nad prihodom vseh treh bandov. V tej zvezi so Defendersi naredili potezo, ki je pred njimi ni še noben organizator. Resda Guyođ minuli petek niso prvič nastopili v Mariboru, so pa bili leta 2022 ravno Defendersi tisti, ki so jih takrat prvič pripeljali v štajersko prestolnico. In nič drugače ni bilo minuli konec tedna z drugima bandoma, premierno so mariborsko grudo okusili Schkörn in Kamra. Slednji spadajo tako ali tako med meni najljubše slovenske bande, zato sem bil izredno vesel napovedi njihovega prihoda v Maribor, Schkörn pa sem se veselil ujeti v živo januarja letos na domači Vrhniki, a so imele višje sile z mano drugačne načrte, zaradi česar sem še toliko bolj vesel, da je gora prišla do Mohameda in ne obratno.

Med pripravami na koncert sem tudi naredil dve tretjini domače naloge, osvežil sem spomin na viže Avstrijcev in Ljubljančanov. Ob tem sem se nadejal komadov Behind Walls of Ice in Colossal Blight, pri čemer sem prvega dočakal, Kamra pa so imeli glede izbora drugačne ideje, tako da bom čakal dalje. Izpuščena tretjina domače naloge pa se je dotikala najmlajšega dvojca, od katerega sem se pustil povsem presenetiti.

Vsi trije bandi so v Maribor prinesli eno izmed ekstremnih oblik metala, ki izkazujejo določena stičišča na eni in mimobežnice na drugi strani. Največja skupna točka je vsem trem zagotovo prebijanje okvirov standardnega. Dvojec z Vrhnike me je šokiral z divjo mešanico, ki ji na trenutke skoraj nisem uspel slediti: sludge, doom, thrash, groove, black in še kaj. Četverica iz Gradca barva svoj doom metal s trohnečimi barvami death metala, medtem ko Kamra pri eksperimentiranju znotraj black metala skorajda ne poznajo meja.

Schkörn sta se predstavila z v mojih ušesih najbolj mastnim zvokom, ki jima uspeva kljub pomanjkanju baskitare. Zvok Jernejeve kitare pusti na poslušalcu tisti občutek, ki ga vsi poznamo, ko si po nedeljski pečenki obliznemo prste, globoko vzdihnemo in se naslonimo nazaj, z eno roko na mizi pri kozarcu žlahtnega. Tudi ekstremnost Guyođ se najmočneje izraža z globokim ali mastnim zvokom, za katerega pa je najmočneje zaslužen baskitarist, medtem ko pri vidnem izražanju glasbe skozi mimiko in gestiko kitarist dodobra pomaga pevcu in tako naredi celoten nastop podoben grozljivki oziroma sceni v slogu »dead man walking«. Kot sem že omenil, pa so Kamra sicer ekstremni pri eksperimentiranju, a ker se pri tem dostikrat poslužujejo zelo melodičnih pristopov – solaže M.D.-ja so čudovite –, jim je laže slediti, »noro« gestikuliranje pa je povsem v domeni N.K.-ja.

Da pa oči ne počivajo samo na lepih telesih, so Kamra oder okrasili s svečami in še kakšno malenkostjo, medtem ko sta preostala banda stavila le na lastni stas. Pa še tisti so bili pri vseh treh nastopih skriti v na trenutke zelo gosti umetni megli, za katero sploh nisem vedel, da jo Gustaf premore. Ali sem bil v tej zvezi v preteklosti premalo pozoren ali pa je to novo. Ne glede na eno ali drugo sem vesel, da je tako, kot je.

Namesto dodatnih vizualizacij so vsi trije bandi koristili pomoč dodatnih posnetkov, ki so ustrezno podčrtali vzdušje ali ustvarili uvod v posamezni komad. Na ta način smo se laže vživeli tudi v to, kar nas čaka na nosilcih zvoka, oziroma v to, kar lahko v bodoče pričakujemo, kajti Schkörn še nimata ničesar posnetega. A kmalu naj bi bilo drugače. Kdor je torej po koncertu želel delovati potrošniško, je lahko zbiral med številnimi majicami vseh treh nastopajočih, medtem ko sta druga dva obogatila ponudbo z različnimi nosilci zvoka vseh svojih izdaj.

»Pogumnega nagradi življenje!« Kdor si je v petek upal iz lastne cone udobja, je bil torej bogato nagrajen, drugi pa lahko v našem Napovedniku preverite, kje bo v bodoče možno ujeti enega, drugega ali tretjega nastopajočega, kajti vsakega se splača preveriti.