Zadnja Klavnica leta, zadnji koncert leta in moj zadnji reportažni zapis leta. Trije bandi, od tega dva res stara znanca in en band, ki ga na papirju poznam že nekaj časa, v praksi pa sva se spoznala zadnjo soboto, zadnji vikend minulega leta. No, in če sem že ravno pri »obračunavanju« z letom 2024, naj še dodam, da je v tem letu minilo 15 let od moje prve Klavnice. Če sem se v vseh teh letih česar koli naučil, je to okoliščina, da ko vabi(ta) Klavnica in/ali Herman, bo pestro ružilo. In nič drugače ni bilo konec decembra lani:

21.30 Chains
22.30 Malediction
23.30 Vulvathrone

O dvojcu Chains sem nazadnje reportiral, ko je ta nastopil v Sežani skupaj z Woygn in Omega Sun. In ker sem pred tem zadnjih pet let verjetno vsaj dvakrat na leto pisal o tem, kako primorska doomerja zvenita v živo, vam tokrat ne znam povedati nič kaj prida novega. Iz tega razloga bom uporabil Etiennovo ponudbo, da naj enkrat pišem o tem, kaj vse me je zmotilo. Kot »fanboyu« mi je sicer težko, a se bom potrudil. Kot prvo me je zmotilo, da nisem pravi čas zvedel, da je koncert časovno sovpadal z otvoritvijo razstave »Etienne von Chelleri – Panthomens«. Mimogrede, Etienne je med drugim poskrbel za vizualizacijo naše obletnice. OK, nazaj h koncertu in slabostim. Zmotilo me je, da je bil uvod v Hexenight znova nepredvidljivo dolg. Svoj najljubši komad In the Night z aktualnega splita Rito Funebre bi želel slišati enkrat bolj proti koncu seta, kot vrhunec ali zaključek. Pri določenih clean delih je Etiennov vokal pešal, očitno je druga »nočna« zapored kazala zobe. Zaradi dokaj očitnega spogledovanja z black metalom moram zdaj poslušati albuma Ravishing Grimness in Plaguewielder od Darkthrone. No ja, saj ni bilo tako hudo.

Gremo dalje po programu. Verjamete ali ne, Malediction, drugi nastopajoči band večera, je nastal že davnega leta 1996. Peterica je zapisana death metalu, in ker že tako dolgo ustvarja, ta danes nosi predpono »old school«. Zasedba je prišla v Mursko Soboto, da predstavi stare viže z EP-ja Whirl Evoken by Prayers iz leta 2002 in dolgometražnega prvenca Reductio ad absurdum iz leta 2009, da nam prismodi zaušnico z dvema priredbama in da z novimi komadi dokaže, da ne živi od sadov starih časov. No, s slednjimi je band tudi potrdil, da se ni kaj daleč umaknil od nekdanjega ustvarjanja, ki je očitno zelo ustrezalo soboški publiki, ki se je le opogumila, da stopi bliže odru in bandu izkaže malo večjo podporo. Pri Chains je ta bila sicer slišna, a bolj ali manj z varne razdalje iz druge polovice dvorane, medtem ko so se Malediction med nastopom s posamezniki iz publike lahko že rokovali. Poleg tega jim tudi ni bilo potrebnega dosti napora, da se je pod odrom začelo moshati, za to je v prvi vrsti poskrbela prva priredba, in sicer Angel of Death v death metal preobleki. Verjetno so Madžari zaigrali komad nekoliko hitreje kot Slayer, a ker je tudi original hiter, dosti hitrejši niso bili. In da vas ne pustim cepetati od radovednosti, par komadov pred koncem smo slišali še Suffer the Children od Napalm Death. In ker je bilo tako zelo fajn in ker je publika želela več in ker je Herman pač Herman, možakar, ki postavi zabavo na prvo mesto, smo tudi dobili več. Band je zaključil nastop s komadom Awakening z že omenjenega EP-ja, tako da se mi je na koncu zapisal v dolgoročni spomin kot derivat med Deicide, Morbid Angel in Immolation. Priporočam!

Če mi dovolite, se bom še enkrat poigral s številkami. Marca bo minilo 20 let, odkar sem se prvič v živo srečal z Vulvathrone. V tem času sem band videl v povprečju skoraj dvakrat na leto oziroma natanko 34-krat, o njem pa na tem mestu pišem že 21. reportažo – če se nisem uštel med brskanjem po naši strani. Res ne vem, kaj vam naj povem novega o bandu, ki ga po drugi strani tako ali tako poznate vsi, ki se zanimate za slovenski metal. Vsaj slišali ste zanj. A naj poskusim. Band je začel dokaj klasično, a bil po prvem komadu prekinjen. Soboto je zamenjala nedelja in Herman je postal eno leto starejši, zato smo mu zapeli – lepše kot on po navadi nam. Po nekaterih dokaj klasičnih napovedih komadov je sledila nagradna igra: »Kako se glasi slovenska različica bandovega imena?« Seveda »Pičkin Prestol!«, nagrada za najhitrejšega misleca pa je bila visokoalkoholna pijača, ki jo je neka mladenka ves čas nastopa stregla kar med publiko. Za vokalno popestritev komada Ass Destroyer 69 se je bandu na odru pridružil András Gábor, basist Malediction. Tako kot slavljencu večera se je tudi njemu že poznala določena stopnja alkoholiziranosti, vokalni performans pa zaradi tega ni trpel. Ker smo moški in ženske enakovredni, si je band med izvedbo komada Reduced to a Sexual Object zaslužil dve rolici WC papirja, ki sta nato romali gor in dol in sem ter tja po dvorani. Med naslovnim komadom aktualnega albuma Whoreification se je Herman še zadnjič sprehodil s kitaro med publiko do šanka in nazaj, medtem ko so nekateri posamezniki upoštevali vabilo banda, da se namesto tega spravijo na oder. Hermanova vrnitev na oder pa ni potekala povsem po načrtih, na poti tja je »ujagal« priležnico, ki se je nanj dobesedno prilepila, tako da sta zaključni komad Cult of Vulva zaigrala skupaj.

Zadnja Klavnica leta je več kot očitno uspela. Resda je to v preteklosti obiskalo že dosti več ljudi, a novi mladi obrazi so mi dali vedeti, da se popularnost metala v Prekmurju znova dviguje.