Tako, znova sem šel na koncert skupine, katere glasba je v najzgodnejšem obdobju izgradnje moje metalske identitete predstavljala eno temeljnih referenc pripadnosti metalu. Glede tega, kaj se je dogajalo z njihovo glasbo v kasnejšem obdobju njihovega glasbenega ustvarjanja, je bilo prelitega že veliko črnila in povedanih veliko mnenj, zato o tem ne bom razglabljal. Kakor koli, vsi njihovi nastopi, ki sem jih imel priliko videti doslej, so bili v polnem pomenu besede pravzaprav zelo dobri. Ja, tudi tisti na hipodromu v Zagrebu, ko nas je sredi maja zadela fronta polarno-hladnega dežja in temperatur.

Puskás Aréna je že na prvi pogled priročen in mičen moderen stadion, ovenčan (beri: obdan) z arhitekturo zgodnjega postsocializma. Moje idilično počutje ob prijetnih temperaturah zraka in piva je začel najedati črv dvoma, ko so mi kolegi, ki so bili že na četrtkovem koncertu Metallice (in Pantere kot predskupine), tega pričeli opisovati s frazami, kot so »saj niti ni bilo tako slabo« oziroma »saj je bilo čisto v redu.« V imenu druženja s starimi prijatelji sem preskočil prvo predskupino, katere imena si nisem potrudil niti zapomniti, saj igra nekakšen (me niti ne zanima, kakšen) core. Glede na to, da sem imel Gojiro priliko videti že večkrat (tudi preden je skupina širšim množicam postala znana z nastopom na tistem pariškem olimpijskem »freak šovu«) in da se kljub neizpodbitni kakovosti njihove glasbe v tej nisem nikoli našel, sem preskočil tudi njihov nastop.

Potem sem se udobno namestil na tribuni, zahvaljujoč situaciji, da sedim na poziciji, ki mi bo omogočila videti in slišati vse, ter čakal. Začelo se bo!!! Uvodna špica, It's a Long Way to the Top (If You Wanna Rock 'n' Roll), se že vrti, psihokemični receptorji prejemajo doze adrenalina in drugih spojin, ki jih proizvaja telo za ustvarjanje občutka zadovoljenosti. Potem pa – kaj za vraga, koji k**ac in what the f**k!!!??? Metallica namreč z mogočnim zamahom udarijo z vsemi topovi. Po kaki minuti ali dveh si rečem: »Hja, pesmi ne poznam, torej so koncert odprli z nečim novejšim.« Ampak ni tako, saj šele malo pred refrenom skozi meglice zvoka do mene pripluje zavedanje: »Saj vendar igrajo Whiplash!!!???«. Takrat me je prešinilo tisto srhljivo spoznanje – zvok je v k**cu. In tako slab (kar je zelo mili izraz), kot je bil na začetku, je ostal skozi ves koncert. Tako so druga za drugo umirale legendarne pesmi, ki jih imam tako rekoč zapisane v DNK.

Na ta način sem prenehal biti poslušalec in sem postal razočarani opazovalec. Pri One so naredili šov, sicer sem pa z žalostjo spoznal, da so vrh večera za večino publike predstavljale izvedbe Whiskey in the Jar, Enter Sandman ter The Unforgiven. Krožni oder na sredini prizorišča je sicer dobra pogruntavščina, ampak v tako velikem prostoru res ne razumem, zakaj se na zaslonih skozi velik del pesmi (namesto zgolj na začetku) predvajajo projekcije in ne dogajanje na odru. Koncert se vendar doživlja z ušesi in očmi. Zgolj z ušesi lahko glasbo poslušamo tudi prek glasbenih kanalov in gledamo projekcije/spote. Skupina deluje odlično uigrano, vendar tudi povsem mehanično, še ob tisti minimalni komunikaciji s publiko, ki je zaradi zvoka ni bilo mogoče razumeti.¹ Od vseh na odru mi je še najbolj naravno deloval Kirk Hammett. Pred koncem sem pričakoval encore, a ga nisem učakal, in žalostno mi je bilo gledati Jamesa Hetfielda, kako je kot stara babica med hranjenjem putk v občinstvo iz plastične vreče kot zrnje metal trzalice. Ognjeni šov? Sabaton imajo boljšega. Setlista? Dosegljivo na spletu. Slike s koncerta? So zadeve, ki se jih ne slika, saj zbujajo slabe spomine, in tale koncert je zagotovo ena od takih zadev.

Po koncertu sem si iskreno rekel, da upam, da sta predskupini imeli boljši zvok od Metallice, ter kolegu, ki je naslednji dan iz Budimpešte odšel direktno na nastop Cavalera Conspiracy, Anthrax ter Megadeth v Ferraro, zaželel boljši zvok, kot je bil tu. Glede na doživeto je mojo iskreno željo lepo sprejel.

Kje je torej problem? Sem to jaz, glasbeno ujet v kanone nekega prostora in časa, zaradi česar nisem sposoben dojeti, da Metallica ni več del malega sveta metala, marveč sodi v veliki svet (globalne) kulture, ki sliši na ime »americana«? Morda. Vseeno se mi na koncu postavlja praktično vprašanje iz tehnično-izvedbenega vidika. Namreč, če so bili vtisi vsaj dela poslušalcev (tudi tisti na družbenih omrežjih) v zvezi s četrtkovim koncertom v Budimpešti glede slabe kakovosti zvoka tako pri predskupinah kot pri Metallici podobni, zakaj na tem področju niso ničesar storili? Ne izkoristiti prilike, da na isti lokaciji popraviš tisto, kar ni bilo najboljše prvič, pomeni, da ne izkoristiš tistega, kar bi bilo v paketu »produkta« dvodnevnega koncerta za poslušalce verjetno edino smiselno.


[1] Zdi se mi, da je umanjkal tudi Jamesov železni stavek publiki »You make Metallica feel good!«