Kaj je danes sploh še mogoče neizrečenega napisati o Metallici? V okviru aktualne svetovne turneje M72 v podporo »novega« albuma 72 Seasons (iz 2023) smo si jih imeli priložnost ogledati tudi v Bologni. Tura megalomanskih razsežnosti neprekinjeno oziroma z manjšimi pavzami poteka že četrto leto, band pa nas s svojima energijo in tempom postavlja v slabo luč.

Hetfield oboževalce in obiskovalce imenuje »Metallica familija«, katere polnopravni član nikoli nisem bil. Bolj črna ovca, ki na družinskem pikniku sedi za svojo mizo. V najstništvu je bila Metallica bolj »guilty pleasure«, ki ga nisi mogel deliti s črnodušnimi mentorji in kolegi. Javno si jih moral zanikati čisto po cankarjansko, potem pa v zasebnosti trpeti krizo identitete. Zame je bil to vedno band z jajci, ki si je upal zavzeti visoko moralno držo in se tudi politično izpostaviti. Ni preprosto ugrizniti roke, ki te hrani.

Ko je bila turneja M72 napovedana, nisem niti trznil. Vse zaradi stališča, da za Nothing Else Matters ali Enter Sandman ne mislim plačevati več sto evrov, in v strahu, da se uresniči pregovor »ne spoznaj svojih herojev« (v luči vseh razglašenih koncertov v zadnjem desetletju, kjer se alkoholiziraš do oglušelosti, da preživiš koncert). Kaj se je spremenilo, pravzaprav ne vem. Morda so me Vreid opomnili na minljivost in umrljivost, izgubili smo Ozzyja, začele so se širiti zlobne govorice o zadnji turneji. Nekaj me je pričelo nažirati in z Ines sva podzavestno prelagala odločitev drug na drugega. »Greva?« »Greva!« Sledečo psihozo sem si pridelal sam. O vi, ki vstopite, vsak up pustite.

Svetovna ekonomija temelji na aksiomu relativne redkosti dobrin in Metallica ga potrjuje. Koncertov in posledično kart je glede na trenutno povpraševanje absolutno premalo in kdor jih zamudi, si je kriv sam. Seveda so za najbolj zagrete (a počasne) vedno na voljo »scalperji« (preprodajalci) tipa Viagogo, ki jih celo naše državne agencije označujejo kot prevarante. Pri iskanju kart ne pomaga 10.000 zagotovo obstoječih oseb iz mesa in krvi na Facebooku, ki so naštancani po vzoru Matrice. Sploh ni sumljivo. Ko končno najdeva osebo, ki sem ji nasedel še jaz, se ustavi pri plačilu, ko dobim bančni račun v lasti podjetja. Psihoza se nadaljuje. Situacijo kolegialno reši Šujo, a le za trenutek.

Š: »Iščeš karto?«
M: »Da, seveda!« 
Š: »Imam za dva dni Budimpešte.«
M: »No, vzamem en dan.« 
Š: »…« 
M: »?« 
Š: »Ja ni enega dneva, to je dvodnevni koncert.«

Zajebi moj lajf, nič ne bo. Zjebe me časovnica, plus nisem pripravljen toliko pljuniti, zdaj pa očitno odpade tudi Kraljica Donave, saj so ločene setliste hudo tvegano opravilo, če greš le na enega. Končno najdeva prodajalko za Bologno, ki je očitno ni sestavila skupaj umetna inteligenca – to potrdi dolgotrajen in duhomoren proces transakcije, ki se relativno uspešno zaključi z disleksičnimi napakami v prenosu imen. Definitivno človek. Hudo upam, da ne bodo pregledovali in komplicirali. Ne veš, ali so te nategnili, dokler nisi pred vrati. Veselim se stereotipnih italijanskih koncertov: vonj po lokalni scalini, ki jih rečejo pivo in se usidra v nosnice kot sosedova greznica, ki jo poliva pred dežjem po domači solati. Italijanski intimni sekreti, kjer se na pisoarjih prav homoerotično drgneš z obema sosedoma. Italijani. A v nadaljevanju bo vsem odpuščeno.

Prevoz s Koncerti.net znova ne razočara, v dobri družbi Oriane, ki sprejema take in drugačne glasbene želje in tako med »Gunsi« in AC/DC zadoni tudi gromki Ognja prerok od Srd, hehe. Spokoj občasno prekinja psihoterapija s sosednje klopi, kjer potnica glasno oznanja svoje nezadovoljstvo, kateri avtobus ni že ob devetih pokozlan. Z žalostjo spoznam, da sem na najslabšem in najmanj žurerskem avtobusu v zgodovini. Situacije ne izboljšajo niti pregovorni Primorci, ki se nam pridružijo v Sežani, le okrepi se vonj po domači žganici. Hja, ne vem, eni smo preverili stanje na cestah, zavedal sem se, da pot do Bologne ne bo trajala predvidene štiri ure, temveč bolj osem. Očitno nisem edini, saj šele na varni oddaljenosti do cilja (in stranišča) začne glasno pokati pločevina. Strah, da bomo na prizorišču čisto prezgodaj v žgoči vročini, je odveč, na koncu zamujam na prvo predskupino, ameriške HC/metalcorovce Knocked Loose.

Še zadnja psihoza na vhodu in smo notri. Ljudomrznost zamenja optimizem, še obstajajo dobri ljudje. Stadion Renato Dall'Ara je milo rečeno impozanten. Morda ni največji in moderen, ima pa dušo starorimske arhitekture. Naslednje leto bo praznoval 100 let od odprtja! Krasi ga mogočen slavolok, skozi katerega smo imeli pod dolgimi pokritimi arkadami kot gladiatorji čast vstopiti vzhodni tribunaši. Potiho sem vesel, da so bili poskusi modernizacije na koncu zavrnjeni. Veliki obok zdaj prazno sameva v zgodovinski poduk, v originalu je namreč gostil kip Duceja. Sam pri sebi se nasmiham, kako smo črnosrajčnike zdaj zamenjali črnomajčniki. Centralni/koncentrični oder sem sicer pričakoval, me je pa kljub temu šokiral. Relativno majhen intimen oder v obliki obroča v centru gosti super fan/fun pit, njegova velikost omogoča obvladljiv parter, oder je obkrožen z osmimi stolpi z ozvočenjem in ekrani. Ko se stadion napolni do zadnjega sedeža in stojišča, parter je videti prazen – bodisi zaradi omejitve stojišč bodisi zaradi tako dobre razporeditve prostora.
 

Gojira svoj set odigra še v zahajajočem soncu, ki se bori s temačnostjo ekstremnih glasbenikov. Če za Knocked Loose nisem mogel objektivno soditi odbijajočega zvoka od zunaj in izpod arkad, sem komade Gojire požiral z odprtimi usti. Kirurški nastop in šolsko ozvočenje, kjer tudi s tribune slišiš vsak ton v izolaciji. Med intenzivnim growlanjem se pred menoj v sede v parterju z avtomobilčki brezbrižno igra otrok, medtem ko se le nekaj metrov stran v gneči vrti množica v circle pitu. Epsko. Tipični kovinski mehanični zven tolkal se razlega po kotičkih stadiona, kjer množica kriči in čupa v podporo. Umetno meglo veter besno razpihava po celem stadionu, v njeni belini pa se ujema močno večerno sonce, ki v snopih nabija skozi kolosejska okna. Nepozaben prizor, nepozaben koncert. Z nastopa moram izpostaviti olimpijsko Mea Culpa, ki jo je odpela operna pevka Marina Viotti, tehnično poliritmično mojstrovino The Cell, vratolomno nalezljivost Silvere in ne nazadnje še ritualistični Chant, ki ga je glasno artikuliral cel stadion.

In tu se prav poetično preobrne prejšnja kritika koncertov na italijanski zemlji. Podporo, ki jo nudi italijanska publika, lahko iščeš z lupo in jasno je, da jo lahko v taki meri izkazuje samo narod z dolgoletno tradicijo nogometa in navijaštva, povezanega z njim. Slovenci se radi pohvalimo s svojim športnim navdušenjem, ampak boleča resnica je, da so v primerjavi z italijanskimi naše prireditve jasli (enako velja tudi za proteste, mimogrede). Najraje spremljamo kolesarstvo – od doma, in Planico, kjer se podporo predvsem izkazuje z obiski šanka. Primerjam koncert Hypocrisy v Ljubljani, kjer je desetine ljudi zamujalo headlinerja, ker niso vedeli, da je Abbath ob(d)ležal. Preberi še enkrat. V Bologni po drugi strani med premori tribune ogrevajo naključni mimoidoči s parterja z dirigiranjem glasnih valov.

Iz zvočnikov se razleze It’s a Long Way to the Top (AC/DC), več kot očitno namenjen ogrevanju glasilk, hrbtenice in kolkov. Legendarni Ecstasy of Gold Morricona pa poskrbi za pravo mentalno razpoloženje. Dejanski prizor iz filma na velikem platnu je lep poklon, scena s pokopališčem pa primerno ozadje komadom, ki sledijo. Od starega materiala moram še posebej izpostaviti kar uvodno špico, Creeping Death, ki je bila po mojem glavni razlog, da sem kupil karto. Eden najbolj zapomnljivih riffov pred dramatičnim preobratom komada v svoji live verziji dobi izoliran vložek na basu, ki je pod Trujillovimi kot kurec debelimi prsti (#nohomo) v primerjavi z Newstedovo ubogo trzalico res opolnomočen, a čisto prekratek. Doživeti kričanje »Crkni!« več deset tisoč glave množice pa je izkušnja sama zase, in če bi koncert prekinili na tem mestu, bi bil še vedno vreden.
 

Metallica nato praktično brez prekinitve v dobrih dveh urah naniza stare in nove hite. Kljub mlajši publiki je najbolj bučen odziv logično doživel najstarejši material. Ker sem tudi sam obtičal nekje pri famoznem črnem albumu, nisem imel pojma, kaj sploh pričakovati. Load/Reload sta šla popolnoma mimo mene, St. Anger pa je bil vsesplošna polomija, ki je zakuhal, da novejšega material tudi ošinil nisem. Koncert je potrdil zmoto mojih pota. Death Magnetic je postregel z nalezljivim Cyanide in kompleksno balado agresivnejšega preobrata, The Day That Never Comes, spiritualnim naslednikom One. Kakšen zaključek komada!

Z Reload so tokrat igrali favorita publike Fuel, sam sem malo pogrešal Memory Remains, stalnico turneje. Da Hetfieldove glasilke pridejo malo k sebi, band koncert redno prepolavlja s t. i. »doodlom«, kjer Hammett in Trujillo improvizirata nekaj publiki primernega. Nemci npr. so dobili Rammsteine, mi pa Ken il guerriero, italijanski komad iz Fist of the North Star, mange/animeja, ki ga, če ne drugega, poznamo iz memov (Omae wa mou shindeiru). Čeprav je »doodle« bolj štos, je ta kratki intermezzo vokalno spremljalo tisoče grl, nekateri brez heca s solzami v očeh. Slovenski ekvivalent tega bi bil po mojem Maček Muri. Da bo One prava poslastica v živo, mi je bilo samoumevno, nisem pa pričakoval dolgega zvočnega, svetlobnega in pirotehničnega intra, ki je bil tako prekleto realističen, da bi veteranu izzval PTSD. Čeprav je turneja uradno promocija zadnje plošče, so tu igrali le naslovni komad, ki pa je absolutna perfekcija, kombinacija moderne Metallice s starim thrashevskim shreddingom, po katerem se vsem kolca.

Ne vem, kdaj mi je nazadnje koncert tako hitro minil. In da sem se po njem počutil nekako – izgubljenega. Metallica kljub kilometrini profesorsko, a hkrati zabavljaško, odigra še tako dolgo setlisto. Po koncu iščeva najkrajšo pot ven direktno čez parter in skozi odprta vrata. Ravno nas majhna množica stopi na cesto, ko od nikoder prihrumijo varnostniki in nas pahnejo nazaj. Aufbiks in čreva na plot, ko le spoznamo razlog kolobocije. Dva metra pred nami mimo ob bučnem slovesu prihrumijo na golf vozičkih člani bandi, hiteč na globoko skrit mothership, novim avanturam naproti. Metallica, hvala, ker ste, in hvala za sprejem v svoje družinske vrste!