Petek zveč … pozno popoldne. Aprilsko sonce je še visoko na nebu, ko se trume dolgolascev valijo proti Cvetličarni, njih črnina kot kamuflaža ob tej uri popolnoma neefektivna. Dihurja obljubljata nepozaben dogodek, zbor skandinavskih velikanov, ki jih v luči žanrske raznovrstnosti na videz druži zgolj geografija, pa vendar je njihova skupna točka globlja, pomembnejša. So legende, ki so krojile svetovno metal sceno, vsaka s svojim platnom. Nedvomno koncert, ki ti iz takih in drugačnih razlogov ostane v spominu. Koncert, za katerega začneš skrivaj nalivati že na šihtu, saj ti drugače zmanjka časa. Koncert, kjer prvo predskupino poslušaš iz kolone popoldanske konice na ljubljanski obvoznici.

Po celomesečnem »hajpanju« so se razblinili prvi upi, ko so bili prav Vreid primorani nastopiti prvi in so na oder stopili ob 18.38. Prav tako je šel po zlu plan, da skrivaj preskočim Vomitory, saj sem napačno interpretiral nekajodstotno razliko v velikosti bandovih logotipov. No, glede na to, da je bila praktično vsa redakcija Paranoida v Cvetličarni, bi bila moja lenoba zagotovo odkrita, a pustimo zdaj podrobnosti. Zgodnji začetek ni preprečil zavidljivega obiska, in čeprav dvorana niti približno ni napolnila kapacitete, smo podporniki uživali v intimnem in bratskem vzdušju (ne vem, ali je pridevnika modro uporabiti skupaj?). 

Vreid na odru delujejo kot dobro naoljen vojaški stroj, ki mu dirigira (in tudi publiki) sprva neočiten frontman, basist Hvall. Ko ne skandira in spodbuja množice, tala trzalice prvopristopnikom kot hostije (Et tu, Hvalle? Trzalica?). Ko zaporedoma poslušaš nov material in Pitch Black Brigade s prvenca izpred dveh desetletij, šele res opaziš in ceniš dolgo prehojeno pot Vreid. Šele na koncertu sem se zavedel, da sem v recenziji zadnje plošče morda prehitro sodil navidezni radikalni odmik od starega materiala. Namreč duh Windir je v Vreid podtalno tlel že ves čas, skrit v riffih in strukturi komadov, na kar me opomni res fenomenalni Lifehunger. Razlika pa je očitna v uporabi čistih vokalov in klaviatur, katerih odsotnost se je čutila kot bolečina fantomskega uda. Kljub solidnemu zvoku sem bil rahlo razočaran tudi nad izvedbo nekaterih delov s čistimi vokali, ki so Sturetova šibka točka. Na plošči so slišno obdelani, kar jim daje tisto nadzemeljskost, prav tako pa so v določenih delih (npr. pri naslovnem The Skies Turn Black) v tandemu z distorziranimi, kar je tu res očitno manjkalo. Aplavdiram tudi Stromovi vrnitvi v nedrje Vreid, da smo lahko uživali v mojstrskem ubiranju strun. Nesramno kratka setlista nam je primazala še drugo zaušnico in od Vreid smo se morali posloviti.

Preskok v brutalnejše in smrtonosnejše vode z Vomitory je poskrbel, da s(m)o (heh) se obiskovalci »nordlandfjordland« dlje časa zataknili pri šanku. Vsekakor pa to ne pomeni, da bi se to kakor koli poznalo na polnosti dvorane, ki je brutalno čupala, moshala in znala ceniti legende pred seboj. Žal pa so se z njimi začele tudi očitne težave z zvokom, katerega konsistentnost je variirala s pozicioniranjem v dvorani – kot bi iskal mobilni signal. Kot nevernik priznam, da sem bolj užival v progresivnejšem, bolj tehničnem materialu, ki pa mu je delal krivico prav tonski mojster. Ob nesramno kratki setlisti Vomitory sem se zavedel, da tudi ob obratnem vrstnem redu predskupin žal ne bi ničesar profitiral.

Planiranje Abbathovih koncertov je svojevrstni izziv – tudi z vidika obiskovalca. Kar osem plat z Immortal in nato še tri v lastni režiji! Materiala je ogromno. In vsega je moral spisati še pod »handicapom« pravega rokenrolovskega življenja. Hitrost tega naj bi sicer drastično zbremzal pred šestimi leti, ko je šel Olve uradno na »rehab«. Abbath mi je osebno že kar predolgo na sceni in težko rečem, da v solo karieri res ponuja nekaj novega, tako da sem tudi sam potiho upal, da bo turneja podaljšek januarske in lanske, ko je izvajal izključno material od Immortal. No, če je bil še kdo v podobni dilemi, nam je izbiro olajšal kar izvajalec sam. Vsaj težav z zvokom ni bilo!

Zvezde večera je pričakala nabito polna dvorana. Ko je sicer padel prvi riff, se je zaradi podrtega urnika še poslednji val metalcev v šprintu pognal izza šanka in pepelnikov ter skoraj obtičal pred vrati, saj so metala željna trupla segala do roba in še malo čez. Hypocrisy so sicer stari znanci slovenskih odrov (nato je Peter še s Pain vsak teden v Sloveniji) in težko bi povedal kaj novega. Pričakovano ohranjajo enak nivo ostrine in hkrati agresivnosti, Peter ostaja strunski in vokalni bog, veliki vodja in gonilna ustvarjalna sila. Žal ga je tokrat namensko ali nenamensko tonski mojster sabotiral do te mere, da se je del dvorane pogosto vidno spogledoval, za kateri komad gre. Sam sem imel to srečo, da sem prerinjen krepko v ospredje Petrov vokal slišal tudi brez ozvočenja. Ker sem Hypocrisy tudi sam videl že nekajkrat, sem potrpežljivo čakal kako presenečenje in ga tudi dobil v obliki Killing Art, meni najljubšega komada z Abducted – plate, ki je Hypocrisy premaknila v melodic death vode, a hkrati prav s Killing Art ohranila tisto mostišče s svojimi koreninami. In kako primerno, ko je pa plata nedavno praznovala – pazi – 30-letnico! Odigrani set se je često vrnil tudi v svoje začetke in Peter je kot pričakovano le še nadgradil originalne Messetove vokale. Pardon, vokale njegove Eminence Cesarja Magusa Caligule (Dark Funeral). 

Vsem težavam in zapletom navkljub so tudi tujcem in domačinom iz daljnih krajev prikladen urnik, petek ter zaporniška politika Cvetke poskrbeli za zavidljiv obisk in nepozabno zabavo.