Švedski death metalci Vomitory so se leta 2011 odločili, da je dovolj deathmetaliziranja in da je čas za penzijo, s čimer so spravili kar nekaj oboževalcev in oboževalk v jok. Čas je tekel naprej in na veselje ter srečo death metal scene so se leta 2018 vrnili nazaj. Po covidu-19 pa ne samo, da smo dobili možnost jih ponovno videti v živo povsod v Evropi, temveč smo tudi napolnili dušo in ušesa z novim albumom All Heads Gonna Roll, ki je po 12 letih od do takrat zadnjega albuma Opus Mortis VIII prekinil njihovo diskografsko vrzel.

Od leta 2023, ko je izšel All Heads Gonna Roll, se je v Vomitory spremenilo to, da je mesto lead kitarista prevzel Christian Fredriksson iz Inferior, Reincarnage itd. To je, seveda, ustvarjalno jedro (ki ga od leta 1989 tvorita brata Gustafsson, kitarist Urban in bobnar Tobias, s katerima je najdlje v bandu še vokalist/basist Erik Rundqvist) samo še okrepilo in rezultat je odlična doza mešanice med klasičnim švedskim death metalom ter ameriško brutalnostjo.

In Death Throes je po zvoku in dinamiki morda najbolj podoben prav tako odličnemu albumu Primal Massacre iz leta 2004 – je jasen, brutalen in dinamičen. Jasnost se kaže v čistini zvoka, ki omogoča tudi tistim, ki ne slišimo več najbolje, da užijemo vsako zaigrano noto na obeh kitarah, vsak udarec na bobnu, kaj šele, da v našo dušo iskreno zarenči miks krulečega in kričečega vokala. Brutalnost je nesporen faktor pri Vomitory že od samega začetka, ko so v skandinavski, malce bolj melodični death metal zvok vnesli veliko dozo thrasha à la Slayer ter dinamike, s katero so se lahko pohvalili Napalm Death po prihodu kitaristov Jesseja Pintada in Mitcha Harrisa (torej okrog leta 1990), ter pokazali, da Švedi znajo narediti nekaj novega, ne le reciklirati Dismember, Entombed, Grave in Unleashed.

A najbolj pomembna se mi zdi dinamika albuma, ki se začne hitro in surovo s komadom Rupture in Rapture, pri čemer je takoj jasno, da album In Death Throes samo potencira tiste pozitivne lastnosti Vomitory, ki jih imajo in razvijajo že več kot 30 let. Blast beati so na mestu, kitarski riffi so zapomnljivi, vokal zveni resda enodimenzionalno, a vseeno prekleto nalezljivo, občasne solaže so potrebno dopolnilo, ne pa središče dogajanja. Temu sledi single, s katerim so opozorili na prihod nove plošče, For Gore and Country, ki je garantiran »banger«, če uporabim izraz mlajše generacije glasbenih poslušalcev in poslušalk.

Podobno je s tretjo pesmijo Forever Scorned, nakar v naša ušesa prileti Wrath Unbound s poklonom Bolt Thrower in Autopsy. Kakšna pesem! Začetek je tisti tipičen švedski melodično-morbidni death metal à la »veliki štirje švedskega death metala«, nato pa gre seveda v hitrejši tempo, s katerim se poklonijo Slayer in Sodom. Podobno razgiban je naslovni In Death Throes, spet pa izstopa zanimivo naslovljeni Two and a Half Men, nato pesem Erased in Red pokaže, da Vomitory črpajo tudi iz klasične grind/crust scene, vse skupaj pa se zaključi z odličnim napadom v obliki pesmi Oblivion Protocol.

Morda to ni jasno iz zapisanega, a je In Death Throes res prekleto dobra death metal plošča – starejšim poslušalcem bo zbudila malce nostalgije po dobrih starih zgodnjih časih death metala, mlajšim, ki morda bolj uživajo v novejših, tehničnih death zvokih, pa bo pokazala, da obstaja še en obraz death metala, ki ga gotovo morajo preveriti.

Kako pa to izpade v živo? V Sloveniji smo se že nekajkrat prepričali, da res dobro, danes pa se lahko v to prepričate tudi vi, saj bodo Vomitory zažgali moshpit v ljubljanski Cvetličarni, kot edini »100 % true death metal« band v karavani, ki jo tvorijo še Vreid, Abbath in Hypocrisy.