Z Norvežani Vreid imam dolgo, a … komplicirano razmerje, ki se je pravzaprav začelo takoj po njihovem nastanku, ko so kot feniks iz pepela vzniknili s pogorišča prezgodaj ugaslih Windir. Band, ki bi lahko bil logična sladokusna evolucija (zlasti nekje v presečišču Bathory in Burzum, ki sta bila stalnica na moji dnevni setlisti), pa iskreno ni bil. Ravno nasprotno. Na stalnem, mrakobnem peronu čakajoč novih plošč, za katere sem vedel, da jih nikoli ne bo iz takih in drugačnih razlogov, me je kot strela z jasnega s seboj odnesel iztirjeni vlak, ki tam ni imel kaj iskati. Nepričakovano. Nenačrtovano. 1184 in Likferd sta čez noč postali moji najbolj poslušani plati. Windir so v jezno, kaotično, uporniško black metal sceno prinesli svetlobo, epskost, strukturo in red. Drugačno poslanstvo, ki se je vede ali nevede nedvomno prelilo tudi v naša mlada življenja. Na njihovih ramenih se je rodila scena, gibanje, zvrst – sognametal. Ko je ustanovni član, vokalist in multiinstrumentalist Valfar prerano zapustil rodno grudo, je kot za mnogimi jokal cel svet. Windirjev dokončni glasbeni umik je bil po svoje logičen, za sočlane bolečina prevelika, a vseeno velik udarec za metal. In tu tiči izvor te nesojene romance.

Ustanovitev Vreid sem pozdravljal z velikim entuziazmom, a že po prvem poslušanju sem se počutil, kot bi mi primazali klofuto. Da ne bo pomote, prvenec Kraft iz 2004 je daleč od slabe plošče, ampak spremembo zvoka in zvrsti sem čutil kot poraz in izdajo. Nov zvok je bil bolj podoben ploščam Rebel Extravaganza ali Volcano od Satyricon – še en primer odmika od scenskih dogmatizmov, zaradi katerega si je marsikateri fan(atik) podzavestno pulil lase. Surov in okrnjen zvok, bolj podoben prvemu valu black metala, da ne uporabim besede … khm black'n'roll (umpf). Danes, v retrospektivi, mi je jasno, da je bilo z vidika članov nadaljevanje ustvarjanja sognametala enako psihično naporno kot nadaljevati originalen band. Vseeno so Vreid z značilnim drugačnim zvokom in surovo živalsko energijo hitro navdušili množice in pridobili nove oboževalce, nedvomno tudi take, ki obstoja Windir sploh ne poznajo. To potrjujejo recenzije zadnje plošče, ki se čudijo in obsojajo nekatere za Vreid nenavadne prijeme – še najbolj klaviatursko-elektronski instrumental Kraken. Journey to the End, kdor koli? Je pa prej omenjeno metaforično pogorišče tlelo še kako vroče in poleg Vreid dalo življenje še dvema Sogndal bandoma, Cor Scorpii in (posredno) Mistur, ki sta mi bila bližje in sem jima namenil bistveno več pozornosti. Vreid sicer nisem nikoli popolnoma izpustil iz rok in sem se z vsako novo izdajo vrnil k tej enonočni romanci, ampak ta odnos imenovati kar koli več, bi bilo sila neiskreno.

V marčevski The Skies Turn Black sem stopil nekoliko brezbrižno, brez posebnih pričakovanj. Predvsem pa brez kakršnih koli vnaprejšnjih informacij. From These Woods že z uvodnim spevnim dvokitarskim akustičnim riffom namigne na drugačen zasuk komada, če že ne kar cele plošče. Ko artilerija baterije in basa skupaj v sozvočju tipičnega Sogndal kitarskega tandema napade vse moje čute, čutim po dveh desetletij nepopisno olajšanje. Windir živi! Poslušam neopisljive harmonije, ki definirajo zvok Sogndala in jim z nalepko viking/folk delamo hudo krivico. Prepozno vrnitev zaznamujejo večglasni odmevajoči clean vokali. Ko izoliran klavirski¹ intermezzo nakaže drugo polovico te epske mojstrovine, ne morem zadržati solz, ki privrejo nekje iz globin. V kolikor svojih čustev ne bi znal interpretirati, mi na pomoč stopi kar band sam: »šepet v uho, igra misli in spominov«². Vreid te ne pustijo predolgo v melanholiji in spominih ter zaključijo s poslednjim agresivnim napadom na vse čute in absolutno dogmo, ki ne dopušča interpretacije: v nas se je rodilo življenje in mi se na njegovih krilih vračamo nazaj³.

Težava takih uvodnih komadov je, da se pri njih zatakneš, trmasto vztrajaš in se težko premakneš. Nalogo ti olajša že naslednji komad, ki te prav tako potegne v svoj vrtinec. Če je bil From These Woods hommage Windirjevemu opusu in Sogndalu, je naslovni The Skies Turn Black old school in mainstream posvetilo preminulemu Ozzyju, še eni legendi, za katero so solze točili vsi. Osebni poklon basista Hválla zasedbi Black Sabbath in Ozzyju, ki so po njegovih besedah ključno zaznamovali njegovo življenje in glasbeno pot. Pesem je težka, kot je težko ozračje na pogrebu. Rad bi povedal nekaj lepih besed, a se ti kot cmok zataknejo v grlu. Tako je Hválle dojemal tudi poslovilni koncert v Birminghamu, čeprav se takrat od Ozzyja še nismo dokončno poslovili. Zlasti cenim alternativni pristop k njegovi personi. »Princ teme« je bil zame vedno vzdevek publike in medijev, ki so ogorčeno na sceno gledali od zunaj. Vreid Ozzyja prepoznajo kot »jesterja« in »norca«, sebi enakega.

Plošča ne pusti prostora za omahljivce in naniza hit za hitom, prepletajoč hitre, drzne in surove black metal poslastice na eni in počasnejše, kompleksne multiinstrumentalne balade iz obdobja Sogndal. A če radikalna razgibanost plošče ni dovolj, nas tudi posamezne skladbe peljejo čez vlakec smrti emocij in razpoloženja. Loving the Dead z gotsko estetiko in industrializirano matrico, kjer vokalna gostja Agnete (iz norveške zasedbe Djerv) v težki in mrakobni synth tranziciji ter spremljavi prekine družbeno sprejemljivo in predvidljivo držo ter nas najprej s svojim izvenzemeljskim, da ne rečem nadzemeljskim, vokalom pelje skozi neverjetno potovanje čez preostanek skladbe ter ga zaključi s klimaktičnim totalno odbitim screamo intermezzom v norveščini. Absolutna. Perfekcija. Kaj pa Chaos, ki se začne z akustičnim riffom, ki enostavno mora biti poklon Metallici, potem se pa v sekundi prelevi v albumsko najhitrejši in najtrši komad, z refrenom epskih razsežnosti, ki se ga ne bi sramoval noben skandinavski black metal band? Ali pa Flammen, komad z bolj death uvodnim riffom kot kar koli drugega ter s kombinacijo viking metala tipa Einherjer ter trobilno teatralnostjo Dimmu Borgir? Že omenjeni instrumental Kraken, trn v peti nekoga, bi lahko bil raztegnjen na 60 minut zavidanja vredna samostojna plošča.

The Skies Turn Black je album, ki ne preneha dajati in z vsakim poslušanjem ponuja vedno nove skrite kotičke. Ni le poklon posameznikom, temveč deluje kot konceptualna plošča, širša posvetitev celotni heavy metal sceni in vsem vplivom, ki so gradili Vreid in njegove člane. V svojih tekstih rad izhajam iz koncepta »smrti avtorja«, kar verjamem, da daje vtis neangažiranosti, »politične korektnosti«, čeprav se predvsem želim izogniti subjektivni interpretaciji, kjer se ne čutim poklicanega. Na tej plošči je ta »smrt« še toliko izrazitejša – namreč praktično v vsaki skladbi bo poslušalec slišal nekaj znanega, nekakšen poklon ali pa zgolj vpliv. A hkrati sem tudi prepričan, da je vsak od nas slišal nekaj unikatnega. Ravno v tem tiči mojstrstvo albuma: tako kot je iz avtorjev izžel največ, tako tudi od nas pričakuje maksimalno udeležbo; aktivacijo podzavestnih čutov in spominov iz dna nezavednega. Smo kot Menartov protagonist Croquis, rišoč svojo zgodbo. Plata ni še en generičen blackmetalski teistični/antiteistični slavospev antropomorfni Smrti. Je hudo introspektivna analiza, kjer vzpostavljamo kompleksnejši metaforičen in metafizičen odnos do smrti na eni in do neumrljivosti, večnosti na drugi strani. Kosca z naslovnice tako nimam zgolj za bodomski kul faktor, temveč za opomin lastne minljivosti. Ustvarjalci niso zgolj tekstopisci, ki se skrivajo za antropomorfizirano Smrtjo, temveč zrejo v črnino tudi sami. Častimo legende, dokler lahko slavimo njihovo življenje skupaj z njimi, in jim ne dvigujmo čaš zgolj nad grobovi. Takrat je že prepozno.


[1] Vreid nimajo klaviaturista v stalni sestavi, zato se jim je kot gost na plošči pridružil Espen Bakketeig, ustanovni član in dolgoletni klaviatust ter backvokalist Mistur.
[2] »Claws grip my shoulders tight, Whispering into my ears, Interplay of thoughts and memory, Duality of day and night, The spiritual dimensions, Distant in space and time, Prepared for the final chaos, When life pierce death in the eyes.«
[3] »From these woods, Life is formed, From these woods, Across the world, Black feathered wings, Forever returns.«