Pretekli torek so me Dihurčki po dolgem času zvabili na Metelkovo na koncert. To jesen smo namreč dočakali turnejo, za katero si še pred nekaj leti ne bi mislila, da ji bomo priča v Evropi, še manj pa v Ljubljani. Mizmor oziroma מזמור je namreč enočlanski band iz Portlanda v ZDA, ki je v dobrem desetletju izdal precej stvari in sem ga od nekdaj dojemala kot studijski projekt. Z izjemo nekaj festivalskih nastopov (na Roadburnu in Soulcrusherju) se po klubih na stari celini do zdaj še ni predstavil, zato je bil obisk kakopak obvezen. Na plano je privlekel kar nekaj znanih obrazov, tako pričakovanih kot tudi nekaj takih, ki jih nisem videla še vse od časa pred kovidom. Tako se je Menza pri koritu do devete zvečer prijetno napolnila, kar je bilo prvo pozitivno presenečenje. Drugo je bil odličen zvok, ki je bil v preteklosti v tem klubu prej izjema kot pravilo, tretje pa koncertni bobnar, ki poznavalcev tega kroga glasbenikov (Hell, Thou, Emma Ruth Rundle) ne bi smel presenetiti – Jesse Shreibman iz Bell Witch. Pričakovanja so bila torej visoka.

Nekje ob deveti uri je oder zavzel A.L.N. z ekipo. Brez ogrevanja s predskupino, brez odrskih rekvizitov in backdropa, brez leporečenja. Verjetno eden najpristnejših nastopov, kar sem jih videla v zadnjih letih. Odlično uigrani kvartet je začel nastop z Only an Expanse, prvim komadom s še vedno aktualne lanske plošče Prosaic. Liamov vokal je v živo enako obupan in mogočen hkrati, značilno brneče kitare so hitro izzvale kurjo polt, tisti prelepi del s clean kitaro pri deveti minuti pa je privabil na plano tudi kakšno solzo. Skoraj petnajstminutni monolit od komada je minil mnogo prehitro, nasledil pa ga je bolj doomovski in nekoliko krajši, desetminutni No Place to Arrive. Njegov glavni riff me je v mislih bežno ponesel v leto 2014, ko so v Mariboru nastopili Loss, saj je bilo vzdušje zelo podobno; turobno, a hkrati domačno, koncert pa nepozaben. Band je set nadaljeval kar brez posebne najave in v sedanjost me je vrnil šele nekoliko kampfarski riff (ta asociacija se mi v misli prikradla šele na koncertu) pri komadu Desert of Absurdity, ki je bil tudi edini s tretjega albuma Cairn. Mizmor so mi še posebej pogreli srce s komadom I. Woe Regains My Substance, saj mi je album Yodh po vseh teh letih in izidih še vedno najljubši. Proti koncu komada sta Andrew in Liam s kitarama ustvarila zanimiv dronovski vložek, ki je služil kot uvertura v hitrejši, spet bolj blackmetalski zaključek nastopa. Tako sta nekoliko presekala konvencionalnejši, a še vedno soliden performans. Mizmor so živ dokaz, da band za dober nastop ne potrebuje veliko, če v svojo glasbo zlije dušo. Minimalizem, ki samo ruši vse pred seboj kot tisti Beskinskijev nestvor na naslovnici albuma.

Po približno eni uri je bilo vsega naenkrat konec. Po krajšem aplavzu med občinstvom ni bilo opaziti neke pretirane želje po bisu in tako Mizmor ni bilo več nazaj na oder. Prestavili so se za mizo z merchem in nato še nekaj časa družili z obiskovalci. S komer koli sem zatem še govorila, je rekel enako – koncert je prekratek. Resda je bil to šele drugi datum turneje, ampak vstopnica za en tuj band tudi ni bila ravno poceni. Se je pa vsaj koncert zaključil ob spodobni uri, da ni bil naslednji dan preveč poguben.

Setlista: Only an Expanse, No Place to Arrive, Desert of Absurdity, i. Woe Regains My Substance.