Kdo je rekel, da Slovenija ne premore progresivnih metal bandov? No, saj ne trdim, da je to kdor koli rekel, temveč želim le na malo našpičen način opozoriti na to, da smo bili v začetku tega vremensko ne najbolj všečnega tedna izredno všečno potešeni vsi metalski sladokusci. Na Letnem vrtu Gala Hale sta se namreč z najnovejšim materialom ljubljanski publiki prvič predstavili zasedbi Morost in Siderean. Res ne vem, zakaj se nihče ni spomnil že prej, da bi ti dve skupini spravil na isti večer na skupni oder. No, Vesela Dihurčka sta se, in tako sem spet veselo romal v našo prestolnico.
Vreme je kolikor toliko zdržalo, z neba so nam delale družbo le posamične dežne kaplje, kar načeloma ni bilo tako nepomembno, glede na to, da se je koncert zgodil zunaj. In kot je zadnje »koronske« čase v navadi, je vse skupaj potekalo točno po v naprej določenem časovnem planu:
19.00 vrata/blagajna
19.30–20.20 Siderean
20.45–21.45 Morost
Prvi so torej nastopili ljubljanski black/death progresivneži Siderean, katerih prva dva komada njihovega nastopa sem ujel v živo že na mariborskem Štuku na Brutal Janez Festu. A ker v Mariboru fizično nisem več zdržal v dvorani, sem še toliko bolj vesel, da sem zasedbo tokrat uspel videti v celoti. Sicer se band očitno glede na takrat videno in kasneje prebrano še zmeraj drži iste formule nastopanja, in sicer mu služi instrumentalni Traversing s prvenca Lost on Void's Horizon, ki mu je bilo na ploščku dodeljeno drugo mesto, kot opener, ostali komadi pa so zaigrani v enakem vrstnem redu kot na ploščku. Tako kot na plastiki band tudi v živo popelje na potovanje po tostranstvu z močnimi in udarnimi ritmi in onostranstvu s kozmičnimi melodijami. Ravno vsled prevladanju slednjih melodij v kombinaciji z izrazito solistično vlogo lead kitare ustvarja band vzdušje, ki telo pribije ob tla in duha izstreli v vesolje. Posledično med publiko tudi med viharnimi pasažami, ki jih že začetni Eolith ponuja kar nekaj, ni bilo nekega norenja, temveč smo posamezne darkthronovske headbanging momente ustrezno izkoristili, sicer pa kljub nekaterim manjšim tehničnim težavam, povezanih z zvokom, mirno spremljali glasbeno poslastico, ki je z dvignjenega odra nič kaj vzvišeno prihajala nad nas.
S podobnim pristopom k ustvarjanju glasbe so se Morost lotili pisanja svojega drugega albuma Forged Entropy, ki je luč sveta ugledal marca letos. Tudi pri njih ne manjka številnih menjav ritma, nenadno presekanih riffov, preskokov med hitrostjo in spokojnostjo, počasnejših delov, ki so obogateni z zasanjanimi ritmi, vendar zaradi bolj neposredne osnove, ki izhaja iz groovy death metala, je sledenje pri njihovi glasbi potekalo drugače, in sicer bolj energično, aktivnejše. Nizko ozvočena ritem kitara večji del dejansko ponuja tisti osnovni headbanging ritem, tudi takrat, ko lead kitara ponese duha v višave, zato da lahko telo medtem sledi mesenim užitkom. Samo poslušajte osrednji del komada Artificial Time in boste z lahkoto lebdeli na nebu in hkrati trdno na zemlji vrteli vrat. Medtem ko sem se peljal na koncert z enim favoritom od Morost, to je bil komad Beg, sem si na koncertu napolnil žepe še z dvema, in sicer z že omenjenim Artificial Time in The Joy of Pandemonial Ruination, čeprav od včeraj dalje tudi Fat Shepherds kotira zelo visoko. Za tega se je band dogovoril s Tilnom, ki je sicer na aktualnem albumu poskrbel za back vokale, da se mu pridruži na odru in skupaj z Jonasom odkriči nekaj verzov. Akustično sicer nista bila najbolje usklajena, kakor je šepalo tudi razumevanje pri harsh recitalih, a je bila izkušnja kljub vsemu dovolj pozitivna in všečna, da smo od banda zahtevali več. Zahtevali smo večkrat, zato smo tudi dobili več kot samo en komad. Ker je band do tega trenutka že odigral cel Forged Entropy, mu ni preostalo drugega, kot da se loti prvenca, če se ne želi ponavljati. In tako je tudi bilo. Po skrajšanem komadu Mitos smo slišali še (menda) cel Thorp Afield, pri obeh pa so seveda manjkale klaviature, saj band trenutno deluje brez svoje dolgoletne klaviaturistke Tamare. Ali utrujenost ali manjša seznanjenost s starejšim gradivom je botrovala bolj statičnemu spremljanju zadnjih dveh komadov, ki pa ob koncu nista požela nič manj glasnega skandiranja. Tako band kot publika smo bili na koncu zadovoljni, zato je lahko sledilo veselo pokoncertno druženje.
Na tem mestu bi se želel še enkrat več zahvaliti Veselima Dihurčkoma, ki sta omogočila ta kratek, a vseeno koncertno poseben dogodek, in vas povabiti, da se naslednji vikend ponovno podružite v njuni družbi, in sicer v Kranju, kjer bo nastopilo kar 6 bandov: Dekadent, Paragoria, Carnifliate, Agan, Black Reaper, March of War. Komur pa je Kranj predaleč ali se samo pač raje potika po bolj obrobnih koncih Slovenije, pa se lahko ponovno pridruži Morost skupaj z Mist ter Vulvathrone v Murski Soboti. Podprimo sceno, da jo bomo po »koroni« sploh še imeli!
