Tih deževen dan je obetal glasen zaključek, saj se je minuli torek v organizaciji Dirty Skunks v Media Centru Ljubljana v sklopu turneje Grizzly Winter Tour 2026 ustavila zloglasna rusko-britanska zver Slaughter To Prevail, ker pa je demolicija vedno bolj zabavna, če poteka v družbi, so zver podprli še death metalci Dying Fetus in deathcorovci Suicide Silence.

Glede na izkušnjo prvega obiska Slaughter To Prevail poleti 2024 v Ljubljani nisem bil povsem prepričan, česa naj se nadejam. Banda ne spremljam preveč pozorno in do mene kvečjemu uletijo vsebine, pod katere se podpiše ekstravagantni in zloglasni frontman Alex the Terrible. Zadnja taka je bil morda malo presenetljiv javni poziv, ali pa recimo temu raje vabilo skupini Lorna Shore na skupno turnejo, in ker sem oba banda videl v živo v razmiku 5 dni, sem se med koncertom le s težavo izognil medsebojni primerjavi, ampak pustimo to raje za kakšno drugo priložnost. Vrnimo se sedaj raje v Media Center, do katerega sem lahko v rahlem pršu zaradi dejstva, da je najlepše mesto na svetu konec koncev le malo večja vas, prišel kar peš.

Ob vstopu v dvorano me je najprej pozdravil vonj po bureku, ki je na račun sodelovanja z zelo znano prodajalno bureka očitno že kar stalnica prireditev na tej lokaciji. Publika, ki je bila ob tej uri že zbrana v (vsaj po moji oceni) zglednem številu, se je ukvarjala še z zadnjimi obveznostmi pred začetkom koncerta ter v garderobi pustila odvečna oblačila, pri šanku pa si zagotovila najljubšo obliko hidracije. Ura začetka koncerta se je nezadržno bližala, in ker smo pri koncertih v organizaciji Dirty Skunks vajeni tako rekoč vojaške discipline, sem vedel, kdaj je čas, da se prebijem nekoliko bolj v ospredje. Iz zvočnikov je zadonela Bohemian Rhapsody, ki je verjetno znana tudi mlajšim generacijam, saj je točno pri tistem delu, ko Garth in Wayne skupaj s prijatelji uprizorita legendarni headbang prizor v avtomobilu, poskočila tudi publika pod odrom. Bilo je jasno, da je želja po razmetavanju še kako močna.

In potem so ob 19.30 na oder ob vzklikih navdušenja prišli Suicide Silence. Gre za ameriški metal band, ustanovljen leta 2002 v Kaliforniji, velja pa za enega ključnih predstavnikov deathcore žanra. Moram priznati, da me je njihov videz na odru malo presenetil, poleg tega pa pri bandu, ki je na sceni že več kod 20 let, le še redko doživiš košate dolge grive pri čisto vseh članih banda. Suicide Silence so takoj udarili na polno in agresivno, in čeprav je približno 75 % publike (vključno z mano) band videlo prvič, se je mosh pod odrom razvil že tam nekje sredi drugega komada. Starostni razpon publike je bil milo rečeno širok. Od takih, ki bi jim lahko bil oče, če se ne bi odločil za manj stresno življenjsko pot, do takih, ki bi mi lahko bili … no, ne bom šel tako daleč, vsekakor pa so bili v publiki tudi posamezniki, ki so šolske klopi gulili precej prej, preden je moral Josip v ljubljanski klinični center.

Jel' to morje Adrijansko, ki tak strašno valovi? Ne, to so sredinci, ki jih je publika med komadom Fuck Everything prav usklajeno dvignila v zrak in z njimi v poskakovanju vztrajala do zadnjega tona. Pevec Eddie Hermida je bil ves čas nastopa precej animatorsko razpoložen, in ker ne morem zares primerjati, mu morda delam silovito krivico, a nekako se nisem mogel znebiti rahlo neprijetnega občutka. Povsem možno je, da me ta vara bolj kot gostje Jerry Springer šova svoje sorodnike, a upal bi si trditi, da Eddiju vseeno manjka malo karizme, ki jo je očitno imel prejšnji pevec Mitch Lucker, ki je leta 2012 tragično preminul v nesreči z motorjem.

Proti koncu nastopa, polnega brutalnega death metala in metalcora z obilico breakdownov, je Eddie publiki namenil malo daljši govor, v katerem je napovedal naslednje nastopajoče Dying Fetus in omenil, da brez njih ne bi bilo deathcora. Poklonil se je tudi glavnim zvezdam večera Slaughter To Prevail, pri čemer je omenil, da gre za band, ki so mu z veseljem predvozači, pa čeprav so sami vajeni nastopanja kot headlinerji. Ali je bilo v teh besedah kaj grenkobe, naj sodi vsak sam. Suicide Silence so nastop zaključili s komadom No Pity for a Coward in nato odšli na zaslužen počitek v zaodrje.

Setlista Suicide Silence: Revelations, Unanswered, Wake Up, Fuck Everything, Love Me to Death, Disengage, You Only Live Once, No Pity for a Coward

Čakanje na naslednji band sem izkoristil za sprehod po prizorišču v upanju, da uzrem kak znan obraz, pri tem pa me je zmotila ena stvar, ki jo moram omeniti. Sprašujem se, zakaj leta 2026 koncertna prizorišča za streženje pijače še vedno niso uvedla plastičnih kozarcev za večkratno uporabo, kot smo tega vajeni že nekaj časa iz tujine, v zadnjem času pa na to prakso lahko naletimo tudi že pri nas. Kar pomeni, da se da. Če je volja. Zaradi vseh poteptanih pločevink piva, ki so se že po prvem bandu nabrale na tleh, sem pri vijuganju med publiko v parterju podoživljal en večerni sprehod po Pragi, ko sem tistim zahrbtnim tlakovcem namenil zvrhano dozo kletvic. Aja, pa obiskovalci, ki kadijo v zaprtem prostoru. Kadilnica v Media Centru je sicer pogojno na voljo, ampak ljudje moji, mar je res tako težko potrpeti brez čika? Pljuča vam bodo hvaležna. Pa to govorim kot bivši kadilec, da ne bo pomote. Nemara pa je ta »kaj mi pa morete« fuck you attitude res tako pomemben sestavni del podobe. Ne vem, niti ni pomembno. Rant zaključen.

Približeval se je nastop Dying Fetus, ki so si za svoj intro prav tako omislili eno zimzeleno, in sicer YMCA v izvedbi Village People. Sodeč po reakciji publike bi lahko sklepal, da je bilo tistega večera v dvorani veliko veseljakov. Potem so udarili Dying Fetus in mosh se je začel praktično takoj s prvimi riffi. Vse skupaj je delovalo še bolj agresivno kot pri njihovih predhodnikih. Bolj intenzivno, z več hitrosti in tudi vokal je bil precej bolj prodoren, kar pa je morda bilo le maslo mojstrov za mešalno mizo. Dying Fetus so utelešenje tehnične brutalnosti z old school pridihom. Njihov nastop je bil agresivna doza surove energije in čutiti je bilo, kako se je vzdušje v dvorani premaknilo na nek drug nivo. Publika je divjemu moshanju dodala še zvrhano mero crowdsurfinga in atmosfera je bila popolna. Naključni obiskovalec bi bil lahko prav v šoku, še posebej ob napovedi komada Kill Your Mother / Rape Your (Fucking) Dog, pri tem pa bi pozabil pomisliti, da bi bila kontra situacija še precej hujša. Dying Fetus niso izgubljali veliko časa z napovedmi, komunikacijo ter premori med komadi. Vse skupaj je bil en sam konstanten udarec neposredno na gobec in po zadnjem komadu Praise the Lord smo zaslišali samo še »We are Dying Fetus, good night« in pospremili njihov odhod z odra. Preprosto, učinkovito, brez drame.

Setlista Dying Fetus: In the Trenches, Unbridled Fury, Wrong One to Fuck With, Into the Cesspool, Grotesque Impalement, Kill Your Mother / Rape Your Dog, Praise the Lord (Opium of the Masses)

Sledila je še ena pavza ter preureditev postavitve odra za nastop Slaugter to Prevail in vse je kazalo, da bo band viden tudi sramežljivim obiskovalcem v ozadju. Njihovega koncerta pred slabima dvema letoma, ki se je odvijal v sosednji Cvetličarni, se ne spomnim najbolje. Pa ne zaradi vpliva različnih substanc, temveč preprosto zato, ker ni pustil nekega vtisa. Morda sem imel takrat zaradi hypa okrog banda (pre)velika pričakovanja ali pa je bilo kaj drugega, ampak pustili so me hladnega. Tudi zaradi tega sem pred nastopom zelo zadržan.

Slaughter To Prevail so si za intro omislili (vsaj meni) sila neznan komad. Raziskovalec v meni je bil nemiren in tako sem prišel do informacije, da smo poslušali nek rave remix komada Confusion, katerega nastanek sega v prvo polovico 80-ih let prejšnjega stoletja, prvotni izvajalec komada pa je angleška rock zasedba New Order. Ja, Google je res čudovita zadeva.

Ko so na oder prišli zamaskirani Slaughter To Prevail na čelu s sila potetoviranim mišičnjakom zgoraj brez Alexom, je bilo hitro jasno, da od tega trenutka ne bo v ospredju samo glasba, ampak da jo bo v veliki meri spremljal tudi šov, za katerega se je kaj kmalu izkazalo, da je bil skrbno načrtovan in brezhibno izpeljan. V ozadju je kraljevala projekcija podobe medveda s svetlečimi očmi, s svetlobnimi in dimnimi učinki na odru pa se tega večera tudi ni skoparilo.

Alex the Terrible je (med drugim) znan po svojem vokalu, ki pa mi je v začetku deloval precej neizrazito. No, med komadom Vikings si je privoščil en podvig, ki je že večkrat viralno zaokrožil po raznih družbenih omrežjih (vsaj pri mojem algoritmu), ko s prstom na ustih nakaže publiki, naj obmolkne, nato obmolknejo še inštrumenti, Alex pa brez uporabe mikrofona surovo zareže v prostor s krikom: »Mi smo vikingi!« Ok, priznam. Kar brutalno.

Medtem ko so preostali člani banda ves čas nastopa ostali skriti za svojimi maskami, je Alex svojo podobo večkrat zamenjal. Ali je za tem prisotna kakšna simbolika ali globlje sporočilo, ne vem in niti nisem šel preverjati. Sam nastop je spremljalo kar nekaj teatralnosti, Alex je precej komuniciral s publiko in jo bodisi z besedami bodisi z gestikulacijami nagovarjal k participaciji. No, niti ne nagovarjal. Kar je ukazal, to se je uresničilo. Wall of death, ki ga je delegiral za Bratvo, je bil občudovanja vreden, saj se je parter razklal od odra pa vse do mešalne mize. Še bolj impozanten je bil trenutek, ko je brez prevelikega truda domala celotno dvorano posedel na tla, publika pa je nato na znak skočila pokonci. Prizor je spominjal na spremljanje tekme svetovnega prvenstva v nogometu, ko je Slovenija v gosteh zabila izenačujoč gol proti Ferskim otokom. Ta trenutek sem izkoristil za umik do stene, da ne bi izpadel kot največji čudak, in od tam sem tudi spremljal preostanek koncerta.

Svoji pristranskosti bom pripisal občutek, da so Slaughter To Prevail tistega večera sicer začeli eksplozivno, naboj pa je sčasoma popustil in na trenutke sem nastop doživljal kot precej monoton. Niti bobnarski solo vložek ni kdove kako hudo poživil vsega skupaj. Verjamem, da se privrženci skupine s tem ne strinjajo, in prav je tako. Ko te band s svojim nastopom poboža na najbolj prijeten način na vseh pravih mestih, je to občutek, ki ga moraš gojiti, a moji intimni predeli so tistega večera ostali le za silo požgečkani. Kljub vsemu moram izpostaviti dve izjemno pozitivni zadevi. Prva je opažanje, da so z vidika koncertnega nastopa Slaughter To Prevail od zadnjega gostovanja v Ljubljani naredili velik korak. Dogajanje na samem odru in tudi pod njim je bilo tokrat čisto druga zgodba. Pomanjkanja energičnosti in intenzivnosti jim zagotovo ne morem očitati tako kot tudi ne pomanjkanja vizualnega in zvočnega vtisa, ki je bil močno vpet v neprestan »dialog« s publiko. Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil, pa je trenutek, ko je Alex dal vedeti, da za njegovo podobo ekscentrika, ki se ravsa z medvedi in udeležuje bare knuckle boksarskih dvobojev, stoji veliko več. Na neki točki nas je vse nagovoril in delil življenjsko vodilo, ki bi ga morala ponotranjiti čisto vsaka od duš, zbranih v dvorani. Verjetno se vsi strinjamo, da smo postavljeni v okolje, ki v marsičemu ustvarja zajebane pogoje za življenje. Ja, svet je v pizdi, a če želimo karkoli spremeniti na bolje, moramo začeti pri sebi in vsak dan posebej nameniti temu, da izgradimo boljšo različico samega sebe. In če je to sporočilo tistega večera našlo vsaj enega novega naslovnika, je namen dosežen.

Setlista Slaughter To Prevail: Bonebreaker, Banditos, Russian Grizzly in America, Viking, Imdead, Babayka, Bratva, Baba Yaga, Koschei, bobnarski solo, Conflict, Kid of Darkness, Behelit, Demolisher